Praznujemo častitljivo obletnico arhitekta-humanista, stoletnico Stanka Kristla. Arhitekt, pol stoletja mlajši od Plečnika, je še v visoki starosti neumorno ustvarjalen. Avtor osrednjega objekta Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani in številnih drugih presežnih arhitektur se tako pridružuje družbi vitalnih stoletnikov, kot sta v literaturi Boris Pahor in Zorko Simčič, ki so ne le bili priča epohalnim preobratom in prelomom 20. stoletja, ampak so bili vanje vsak na svojem področju tudi dejavno udeleženi.

Pri vseh omenjenih vzbuja poleg ustvarjalnega dela občudovanje tudi posebna trdoživost, čeprav ali pa prav zato, ker so v času prehoda v odraslost doživeli tragedijo svetovne vojne, ki je vsakogar tako ali drugače zaznamovala. A bolj kot vihar vojnega časa Kristl običajno v pogovorih rad poudari spomine na lepo otroštvo v rodnem Ljutomerju: »Prepričan sem, da so prva obdobja otrokovega življenja bistvena za prihodnjega arhitekta. /…/ Sam sem vse življenje črpal ustvarjalne moči iz narave, otroštva in mladostniških spominov, ker sem imel idealno mladost. Otroci smo se seveda veliko igrali ob vodi, na travnikih, srečo sem imel, da sem vsako soboto odšel k stricu, ki je bil tesar, imel je svojo obrt v Bučečovcih, predvsem pa nešteto ostankov lesa, kock, in lahko sem gradil in gradil raznorazne hiške, moral pa sem uporabljati fantazijo, da je kaj nastalo.« (Vir: Vzajemnost.)

Poudarjanje spominov na otroštvo pri Kristlu ni nostalgično ali zgolj anekdotično. Močno je povezano z njegovim vseživljenjskim iskanjem povezave med zgodnjimi življenjskimi izkušnjami in doživljanjem prostora, med psihologijo in arhitekturo. K njegovi odločitvi za slednjo so poleg prirojene ustvarjalnosti in tehnične nadarjenosti precej prispevale prav spodbudne izkušnje iz otroštva. Tako se je po koncu vojnega divjanja kljub izgubi leve roke podal v Ljubljano na študij arhitekture na Tehnični fakulteti. Tam je naprej izbral Vurnikov seminar, saj si je želel modernejšega pristopa od Plečnikovega, ko pa se je v drugem letniku profesorski zbor razširil z mlajšimi arhitekti, je za svojega mentorja izbral Ravnikarja in se z njim odlično ujel, tako da je kmalu postal njegov asistent in mu pomagal tako pri projektantskem kot pedagoškem delu. Med mnogimi sodelovanji je tako bil del Ravnikarjeve ekipe, ki je pripravila tretjeuvrščeni natečajni predlog za otok Ruissalo na Finskem (1953).

Rahločutni funkcionalizem bivanjske arhitekture

Leta 1956 je s profesorjem sodeloval pri zasnovi urbanizma soseske na Prulah, kar je vodilo k njegovi prvi širše prepoznavni realizaciji; soseska je bila namenjena uslužbencem Univerze v Ljubljani in Ravnikar je predlagal, naj »profesor gradi za profesorje, asistent pa za asistente«. Kristl je res prevzel arhitekturno zasnovo asistentskega objekta in že pri tem zgodnjem projektu izkazal kvalitete, ki so zaznamovale njegovo vseživljenjsko arhitekturno raziskovanje in ustvarjalnost.

Kot poudarja, je imel v mislih življenje mlade družine in prav posebej male otroke, ki svet še raziskujejo s plazenjem in kobacanjem po vseh štirih. Zato je (prvi v Sloveniji) v zasnovo uvedel francoska okna, ki so pogled v okolico in zelenje odprla tudi najmlajšim, podobi blokov pa vtisnila prepoznaven avtorski podpis, čeprav pri njem ta ni rezultat vnaprej izoblikovanih estetskih predstav, pa tudi ni bil pristaš skrajnega funkcionalizma in je stalno iskal rešitev, ki bi bila racionalna in estetska. O tem pri stanovanjskem bloku na Prulah (1957), ki so ga pozneje v Ljubljani ponovili še na Taboru (1958), govori kompozicija domišljenih detajlov v obravnavi opečnega zidu in obešenih kovinskih elementov na fasadi ter pri vhodnem nadstrešku, kjer je pločevinasto streho oblikoval kot svojevrsten baldahin in se tako umestil v kontinuiteto slovenske arhitekturne šole.

Foto: Janez Kališnik, MAO

Stanovanjski bloki za asistente na Prulah in Taboru
Prijateljeva ulica, Ljubljana (1957), in Tabor, Ljubljana Vzdolžna zasnova v 10 metrov široki lameli, ki omogoča odpiranje posameznih stanovanj z racionalnimi krožnimi tlorisi na dve strani neba hkrati.

Podobno idejo je uporabil v trgovsko-stanovanjskem bloku v Velenju (1963), a ponavljati se nikoli ni želel, zato je tu zasnova sveža in enako drzna: v osnovi je uporabil eno temeljnih Le Corbusierevih načel svobodnega pritličja, ki je odprto in v celoti zastekljeno, v notranjost pa so pomaknjeni močni betonski slopi, ki nad pritličjem nosijo nosilno ploščo, na fasadi izraženo v ritmu prečnih nosilcev. A nad trgovskim pritličjem se zgodba povsem obrne tako vsebinsko, konstrukcijsko kot izrazno: stanovanjska nadstropja so zidana klasično, z nosilno fasado in vzdolžnimi zidovi po sredini stavbe. Tudi tu pa je v celoti jasno konceptualno in konstrukcijsko idejo nadgradil s poetično igro detajlov, zaradi katere je zgradba ena ikon slovenskega modernizma. Zanjo je prejel tudi svoje prvo večje priznanje, nagrado Prešernovega sklada.

Foto: Tomaž Gregorič, MAO

Trgovsko-stanovanjski blok v Velenju
Šaleška cesta, Velenje (1963)
Vzdolžno zasnovan stanovanjski blok s komercialnim pritličjem z menjavo konstrukcijskega sistema po višini.

Foto: Janez Kališnik, MAO

Manj opazne v mestnem prostoru so njegove atrijske hiše na Borsetovi ulici v Ljubljani (1965), a prav tako pionirske v vpeljevanju nove tipologije, saj je šlo za prve atrijske hiše v Jugoslaviji in vsej takratni jugovzhodni Evropi. Kristl je tu v prvi vrsti reševal lastno stanovanjsko vprašanje, potem ko je zapustil mesto asistenta in s tem stanovanje v svojem prulskem bloku, in je izbral zemljišče čez Ljubljanico, na obrobju Trnovega, ki pa je bilo zaradi glinokopa in nasutja opekarne degradirano s škodljivim vplivom radona. Tudi tu je vzel slabost za izziv in zasnoval eno najlepših modernističnih rešitev malega merila pri nas. Na zahtevo mesta je poleg lastne zasnoval celotno ulico opečnih atrijskih hiš, ki so dvignjene nad barjanska tla, naravno prezračevanje pa se podvoji z inovativno uporabo dežnikasto dvignjene položne strehe. Vpliv japonske arhitekture in sodobnih mojstrov pri izvedbi terase in detajlov je nezgrešljiv, celota pa izraža mojstrsko izvirnost. Ena od atrijskih hiš v Trnovem je še danes dom zdaj stoletnega, še vedno aktivnega arhitekta.

Foto: arhiv Stanka Kristla, Oris

Atrijske hiše na Borsetovi ulici
Ljubljana (1965)
Sodobna mikro soseska prvih modernih atrijskih družinskih hiš v Jugoslaviji.

Prostori odraščanja

Rdeča nit razmisleka o prostorih otroštva in odraščanja se je v zgodnjem obdobju najvidneje materializirala v projektih šole in vrtca. Svojo zamisel sodobne osnovnošolske stavbe je razvijal ob natečaju za šolo v Šiški, na katerem je zmagal, a nato po njegovih besedah »projekt ni bil všeč Kardelju«. So pa njegovo zasnovo opazili v Kranju in mu ponudili, da jo prilagodi njihovemu za novo šolo predvidenemu zemljišču. To je bilo še dosti bolj primerno za njegovo idejo učilnic z nadsvetlobo, ki jih je ob vzdolžni osi umestil tako, da se hodnik proti središču kaskadno razširi v osrednji dvoranski prostor. Osnovno šolo dr. Franceta Prešerna odlikuje obilica arhitekturno artikuliranih premislekov o procesu vzgoje, izobraževanj in igre, realiziranih v modernistično zadržani govorici golega betona in opeke, ki pa jih mehčajo lesene obloge in spretno vodenje naravne svetlobe. Za šolo je prejel Prešernovo nagrado in arhitekturno nagrado borba leta 1970.

Foto: MAO (Vir: Maja Vardjan, Pod skupno streho. Moderne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov, MAO 2013)

Osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju
Kidričeva cesta, Kranj (1968)
Razgibana osna zasnova šole z zelenimi atriji za intimno igro na prostem in prostorsko obogatenim hodnikom.

Istočasno je razvijal še drznejšo idejo prostorov za najmlajše pri zasnovi vrtca Mladi rod na Črtomirovi ulici v Ljubljani (1969–1972). Njihova oblika še danes deluje (retro)futuristično, a znova formalni izraz sledi razmisleku humanističnega inženirja, ki mu je tu najbolj neposredno uspelo izraziti idejo o prvinskem prostoru, h kateri se neprenehoma vrača in jo je podrobneje obdelal tudi v doktoratu. Vrtec je zasnovan kot več grozdov igralnic, od katerih je vsaka oblikovana konoidno. Kristl je tu prvič odločneje stopil iz strogo racionalne mreže v želji, da bi notranjost betonske lupine igralnice po mehkih oblikah kar najbolj približal nezavednemu spominu na maternico, v kateri prepoznava prvinsko prostorsko izkušnjo slehernika.

Foto: Janez Kališnik, MAO

Vrtec Mladi rod
Črtomirova ulica, Ljubljana (1969–1972)
Strukturalistična zasnova z betonskimi lupinami igralnic, ki so povezane s servisnim in komunikacijskim jedrom.

Prostori zdravja

Svoje zrelo obdobje je Kristl posvetil raziskovanju in načrtovanju bolnišnične arhitekture. Na pragu stoletja je tudi na tem področju še vedno aktiven s premisleki in načrtovanjem. A vse se je začelo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je kot uspešen mlad arhitekt prevzel načrtovanje nove ljubljanske klinike, se popolnoma posvetil raziskovanju področja za več let in se obenem odpovedal drugemu delu, vključno z natečaji, ki so mu od študija naprej predstavljali način življenja. Pri tem delu se je z ekipo povezal z mednarodno strokovno skupnostjo in dosegel mnoga priznanja tako doma kot v tujini. Ko je tako predložil zasnovo novega Kliničnega centra v Ljubljani, je ta obveljal za najnaprednejšo podobno ustanovo na Balkanu, občudovanje pa je vzbujal tudi pri strokovnih kolegih drugod po svetu. Zaradi zapletov pri financiranju in spremenljive politične podpore je bil po njegovih načrtih v celoti realiziran le Diagnostično-terapevtski in servisni (DTS) objekt Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani (1967–1976), ki je leta 1976 prejel tudi Župančičevo nagrado mesta Ljubljana.

Pri ukvarjanju z arhitekturo bolnišnic se je lahko Kristl v polnosti posvetil raziskovanju področij in tem, ki so ga zanimale od mladosti, v prvi vrsti povezovanju inženirskega daru z globokim humanističnim čutom. Njegova ustvarjalnost izpričuje živ interes za družbena vprašanja in vero v terapevtsko moč arhitekture: »Moj moto pri projektu UKC je bil, da je arhitektura terapevtski sodejavnik. Projekta smo se lotili, kot da gre za družbeno stavbo, in ne zgolj za bolnišnico.« (Vir: Delo.)

Poleg poglobljenih analitičnih študij, ki so imele za vodilo racionalnost delovanja stavbe, pri čemer sekunde lahko pomenijo življenje, je tako Kristl pri snovanju dal prostor tudi umetniški razsežnosti svoje nemirne duše, ki se je med drugim izrazila v barvni zasnovi: »Moja belina izvira iz tega, ko je oče bil v bolnišnici in je tam umrl. /…/ Tista belina je mene prevzela. Tisti strah pred belino. Zato nisem maral beline v bolnišnici. Barve v UKC-ju izhajajo iz enega jutranjega vzhoda. Ko sem šel v službo, sem opazoval te barve in sem te tople barve uporabil v kombinaciji z modro in pa sivo. Jutranja zarja je znak vzpodbujanja, pričakovanja in zaupanja.« (Vir: MMC RTVSLO)

Posebno v sprejemnici je premisleku o atmosferi prostora pripisal enako pomembnost kot funkcionalni plati in si je zamislil prostor, ki bi dihal v utripu vsakdanjega življenja. Že v izhodišču je Kristla pri nalogi namreč pritegnilo, da bolnišnica predstavlja mesto v malem. V avlo je zato umestil kar največ funkcij, kot so pošta, banka, frizer, restavracija in podobni programi, ter jo tako približal mestnemu trgu, predvsem pa ustvaril javni prostor znotraj bolnišnice. Poseben, nekoliko futurističen pečat prostoru daje strop s kovinskimi krožniki z obliko, ki odseva ženske prsi in tako v zgodbo znova vplete motiv prvinskega stika otroka z materjo.

Foto: Janez Kališnik, MAO

Diagnostično-terapevtski in servisni (DTS) objekt UKC v Ljubljani
Zaloška cesta, Ljubljana (1967–1976)
Inovativna zasnova, ki predvideva in omogoča rast in razvoj. Poseben poudarek na humani in svetli zasnovi vhodne avle.

Nadaljnja zgodovina gradnje UKC je bila polna preobratov in današnje stanje žal odseva neupoštevanje enotne arhitektove vizije. Stanko Kristl dogajanje vseskozi spremlja budno, s konstruktivno kritičnim pogledom. Znanje, pridobljeno v raziskovalni fazi projektiranja, je pozneje uporabil za več bolnišničnih projektov po celotni Jugoslaviji in vse do Katarja, a ni prišlo do popolnoma uspešnih realizacij. Podobno velja za drugi večji tovrstni projekt v Sloveniji, s katerim je zasnoval in uspešno zaključil prvo fazo splošne bolnišnice v Izoli, poznejši razvoj pa ga je tudi tu razočaral.

Splošna bolnišnica v Izoli, perspektivna skica Stanka Kristla

Splošna bolnišnica v Izoli (1972–1988)
Lokacija na vrhu vzpetine je bila izbrana po zmagi na natečaju zaradi boljših klimatskih razmer. Zasnovana je v obliki horizontalno naloženih programskih plasti in tako sledi terasasti naravni krajini.

Arhitekt, Pedagog

V osemdesetih letih se je Kristl vrnil tudi k pedagoškemu delu na ljubljanski šoli za arhitekturo (takratni FAGG), kjer je poučeval stanovanjske zgradbe. Kot rad pove, si je sicer vedno želel voditi študijski seminar, a so bila mesta žal zasedena. V devetdesetih se je pridružil Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete, kjer je še vse do 85. leta starosti poučeval Osnove arhitekturno‑urbanističnega načrtovanja.

V dolgem življenju in izredno plodni karieri, ki je ni nikoli obesil na klin, razočaranj ni manjkalo, a Stanko Kristl nikakor ne kaže, da bi ga porazi kakorkoli zagrenili, kar s skoraj čudežno neutrudljivostjo v visoki starosti vedno znova dokazuje. Danes se lahko za nazaj sicer čudimo, kako je bil večkrat potisnjen na stranski tir, se sprašujemo, kako drugače bi dihal ljubljanski predel Vodmata s kliničnim centrom, uresničenim po njegovih zamislih, ali kako bi vplival na mlade generacije arhitektov, če bi mu omogočili lasten seminar. A njegov pečat na slovensko arhitekturo je nesporen in poučuje nas znova in znova z izredno inventivnostjo in občutljivostjo svojih najboljših del. To je pred štirimi leti jasno pokazala tudi odmevna monografska predstavitev Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani (kustosi Tadej Glažar, Tina Gregorič in Maja Vardjan, 2017–2018), ki je strokovni in širši javnosti prvič v takem obsegu predstavila Kristlov opus in jasno pokazala, da je čas zrel, da arhitekta, doktorja znanosti, pedagoga in od leta 2011 rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti spoznamo tudi v monografski publikaciji. Medtem ko nanjo še čakamo, pa velja slediti zgledu arhitekta, kot ga povzema naslov razstave – kako drugače bi sploh lahko označili Kristlov opus? – Humanost in prostor. Ne moremo vedeti, kakšno bo naše (in prihajajoče) stoletje, a zgledi velikih ustvarjalnih osebnosti preteklosti (in sedanjosti), kamor Stanko Kristl nedvomno sodi, pričajo, da je treba odgovore na velike družbene izzive iskati v poglobljenem premisleku, čvrstem humanizmu in ohranjanju otroka v sebi.

Foto: Luka Karin, MAO

Za objavo, posvečeno stoletnici Stanka Kristla, smo za kratko izjavo o pomenu njegove arhitekturne ustvarjalnosti zaprosili nekaj uveljavljenih arhitektov.

prof. dr. Aleš Vodopivec, Fakulteta za arhitekturo, UL

Glavna značilnosti in odlika Kristlove arhitekture je skrb za ljudi. Kljub temu, da so njegovi projekti postali merilo funkcionalnosti, je zanj pri oblikovanju prostora vsaj toliko kot uporabnost pomembno počutje uporabnika. Njegov raziskovalni pristop k arhitekturi in izjemna likovna občutljivost ter tehnična in tehnološka inovativnost so bili v celoti namenjeni proučevanju soodvisnosti oblike prostora in njegovega doživljanja. Zato njegove stavbe vplivajo na prijetno počutje ljudi ne le z uporabnostjo, temveč tudi s svojo lepoto. Vendar to ni le lepota zunanjosti zgradbe, likovnih kvalitet stavbnega ovoja, temveč predvsem lepota prostorov, njihovih oblikovnih značilnosti, medsebojnih razmerij in povezav, členjenja, skratka poetičnost arhitekturnega oblikovanja s ciljem iskanja humanosti.

prof. dr. Petra Čeferin, Fakulteta za arhitekturo, UL

Zakaj lahko za stavbo DTS UKC, za, denimo, njeno vhodno avlo, rečemo, da je dobra arhitektura, ena naših najboljših?

Moj kratek odgovor na to vprašanje se glasi: zato, ker je zasnovana na način, da njena uporabnost presega uhojeno razumevanje uporabnosti. Je namreč prostor, v katerem je mogoče sproti odkrivati, v čem vse je njegova uporabnost. Njene stene, stropovi, njeni detajli, so skonstruirani tako, da sprožajo vrsto asociacij, verigo pomenov in tako pritegnejo naš pogled. Vabijo nas, da odpremo oči – zato, da bi zares videli. Njena prostornost je ekscesivna, saj je prostor, ki se ne zaključi, ampak se odpira in nadaljuje, povezuje nas z življenjem mesta.

Če to povem nekoliko drugače: vhodna avla UKC je dobra arhitektura, ker s svojo materialno navzočnostjo človeka – uporabnika, obiskovalko, gledalca – nagovarja k temu, da aktivira svoje čutne in miselne zmožnosti in tako zavzame nekaj distance do svoje vsakdanje, rutinske eksistence. Sebe v svetu lahko vidi drugače. Vidi lahko, da je sam udeležen v tem, kaj je in kaj bi še lahko postal, tako kot je soudeležen v tem, kaj svet je in kaj bi še lahko postal.

Takšne prostore, prostore, ki učinkujejo na takšen način, uspeva arhitekt Stanko Kristl skonstruirati vedno znova, od primera do primera, in zato lahko za Kristla rečem, da je velik arhitekt, eden naših največjih.

Risba za spomenik NOB v Gribljah (Bela Krajina) v soavtorstvu s kiparjem Jakobom Savinškom, 1960 (vir: MAO)

dr. Bogo Zupančič, direktor MAO

Arhitekt Stanko Kristl se je izoblikoval v seminarju prof. Edvarda Ravnikarja, pri katerem je po diplomi decembra leta 1954 ostal še pet let kot asistent za javne zgradbe. Iz prve generacije Ravnikarjevih študentov so izšli odlični arhitekti. Kristl ima med njimi posebno mesto, saj vse od začetka petdesetih let pa do danes s svojim arhitekturnimi deli preseneča tako strokovno kot širšo javnost s svežino, inovativnim pristopom ter željo po preseganju že znanega. »Stopi korak naprej, če hočeš napredovati«, mi je rekel v pogovoru za revijo Trend. Kristl uveljavlja in se vseskozi zavzema za visoko postavljene strokovne in etične standarde med kolegi in v prostoru, kar daje njegovemu opusu še dodaten pomen. S pisano besedo in javnimi nastopi se odziva na urbane probleme, kritizira prostorske zablode, bori se proti birokratskim predpisom, opozarja na nerazumljive posege kolegov in nasprotuje lobijem, ki razmišljajo sebično in potratno. Zavzema se ne samo za racionalne, ampak tudi za iracionalne dejavnike pri iskanju dobre arhitekture, opozarja na pomen instinkta in duhovnih vrednot v arhitekturni pojavnosti, predvsem pa širi prefinjeno estetiko, ki nam vsem lepša bivanjski prostor.

prof. Tina Gregorič, Institut za arhitekturo in oblikovanje, TU Wien, Dunaj

Vseprisotna humanost v misli in projektih arhitekta in profesorja Stanka Kristla je žareča, globoka in nalezljiva. Nenehna skrb za človeka, za skupnost in kulturo grajenega se zdi kot gorivo za raziskovanje in ustvarjanje arhitekture, ki zavestno presega obstoječe vzorce in vzpostavlja prostore posebnih občutij, ki spodbujajo razvoj in rast ali pa pomiritev in hitrejše zdravljenje. Sistemsko razmišljanje poveže z umetniškim pristopom v vseh merilih, in tako Kristl poudari, da je arhitektura vedno znanost in umetnost – hkrati.

Aleksander S. Ostan, arhitekt, urbanist in publicist

Stanko Kristl je večplastna, posebna osebnost, ki je ni mogoče umestiti v običajne kategorije, saj sodi v skoraj preživelo vrsto celostnih ustvarjalcev, ki jih v sodobnem svetu komaj še srečamo. Je arhitekt, pedagog, raziskovalec, akademik, humanist in še kaj, hkrati pa je izjemen arhitekturni pričevalec 20. stoletja. Kljub mnogim vrhunskim in nagrajenim stvaritvam, ki še vedno polno živijo in ljudem omogočajo boljše in lepše življenje, je kot človek ostal tih, zadržan in skromen. Ob tem pa pri svojih stotih ob zrelosti, izkušnjah in modrosti v sebi še vedno ohranja tudi zvedav pogled otroka, ki radovedno zre v svet, je še vedno iskrivo vitalen ter igrivo ustvarjalen. S temi značilnostmi nas spominja na skoraj vrstnika, velikega Borisa Pahorja, od katerega ga loči tudi drugačen, prostorski umetniški jezik, ki ga je izbral za svoje izražanje.

S profesorjem sem se srečal kot študent v osemdesetih, ko se je po dolgih letih vrnil na fakulteto (v davnih petdesetih je bil pet let asistent velikega Ravnikarja). Med nama se je kmalu razvila posebna afiniteta, saj sem z njim delil naklonjenost do globinske percepcije »prvinskega prostora«, ki je presegala površne očaranosti s spremenljivimi arhitekturnimi trendi. To notranjo moč, razpeto med raziskovanjem in intuicijo, sem demonstriral tudi pri svojih šolskih projektih, nastajajočih kot »organska arhitektura«, ki raste iz posebnosti prostorskega konteksta.

Akademik Stanko Kristl, po poreklu iz Ljutomera v srcu Prlekije, predstavlja s svojimi deli in s svojim življenjem še vedno navdih za različne generacije arhitektov. Pomenljiv je tudi njegov strokovni credo, ki nam ga je posredoval: Arhitektura z veliko začetnico je povezana predvsem z raziskovanjem in z eksperimentom, medtem ko ga perfekcija, namenjena sami sebi, ni nikoli zanimala …

Kristlova risba za nerealizirani bolnišnični kompleks v Kuvajtu (vir: MAO)

Blok na Taboru v Ljubljani (foto: Peter Žargi ml., kraj.si)

Pripravil: Luka Jerman
Naslovna fotografija: Primož Korošec