Arhitekturni studio a2o2 so ustanovili štirje mladi arhitekti Klara Bohinc (1990), Andraž Keršič (1990), Žiga Ravnikar (1985) in Eva Senekovič (1988). Po končanem študiju na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in študijskem izpopolnjevanju v tujini so nekaj let delovali v sklopu drugih birojev, nato pa leta 2019 začeli lastno arhitekturno prakso. Andraž Keršič, Klara Bohinc in Žiga Ravnikar so poleg dela v biroju kot tehnični sodelavci seminarja prof. Maruše Zorec in prof. Aleša Vodopivca delali tudi na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.

Mladi arhitekti k projektiranju arhitekture in oblikovanju izdelkov pristopajo kot kolektiv podobno mislečih posameznikov, ki se bo z leti verjetno širil, ožil, spreminjal in nadgrajeval, na kar opozarja tudi ime biroja. To ne naznanja imena Avtorja, pač pa živ, spreminjajoč se organizem. Kolektiv druži pristop k arhitekturi, ki v obstoječih zgradbah, prostorih in predmetih vedno išče predvsem njihove prednosti, najsi bo to spomeniško zaščitena, zgodovinsko pomembna zgradba ali anonimna hiša, ki še čaka, da jo kdo opazi. Čeprav delujejo šele dve leti, opus biroja zajema kar nekaj realizacij prenov in nagrajenih natečajev. Z a2o2 smo se med drugim pogovarjali o aktualni situaciji arhitekture v Sloveniji, o odnosu javnosti in stroke do arhitekturne dediščine ter o pomembnosti dobrega odnosa z naročnikom. 

Biro ste ustanovili štirje člani, ki ste si med seboj precej različni. Kako se to odraža v procesu dela in končnem rezultatu?

Andraž Keršič: Naši pogledi na arhitekturo in vrednote so si sicer zelo sorodni. Proces dela je precej podoben kot v drugih birojih, razlika pa je v tem, da z dogovarjanjem štirih arhitektov vedno preverjamo več možnosti. Ideja se posledično kristalizira dalj časa – preden gre iz biroja, preizkusimo njene številne različice, pri čemer vsak argumentira in zagovarja svoje razmišljanje. Vsak od nas ima neko specifično znanje in v tem pogledu se zelo dobro dopolnjujemo. Včasih prihaja do napetosti, za katero pa verjamem, da je produktivna in dobra za proces dela. To ni rezultat posameznika, temveč je vedno rezultat skupinskega razmišljanja.

Eva Senekovič: Imamo skupne vizije, seveda pa je pri arhitekturi toliko možnosti, da se zgodi, da se med seboj ne strinjamo. Ko moraš svojo idejo zagovarjati, tudi sebi lažje pojasniš, zakaj se ti zdi, da bi nekaj moralo biti tako, in ne drugače.

Žiga Ravnikar: Več argumentov ko slišiš in znaš produktivno uporabiti, boljši je rezultat. V veliko primerih moraš tudi znati iti čez sebe in sprejeti neko odločitev, ki je sam mogoče ne bi.

Od kod ime biroja a2o2?

ES: Vedeli smo, da si v imenu biroja ne želimo svojih priimkov. Želeli smo, da biro deluje kot odprt organizem, ki se širi in oži, v katerem se združujemo različlni ljudje s podobnimi načeli in razmišljanji o arhitekturi. Zato smo izbrali ime, s katerim se bodo novi sodelavci lažje poistovetili, kodo, ki ne prejudicira zaprtega kolektiva.

Klara Bohinc: Ustvariti kolektiv nam je bilo pomembneje od tega, da ustvarimo biro, ki bi se imenoval po nas. Zdelo se nam je celo pomembno, da se temu izognemo.

prenova hiše v Murglah, 2019

V biroju se lotevate projektov različnih meril – od prenov večjih enodružinskih hiš do stojnice za sladoled. Kakšen je vaš pristop k tako različnim projektom?

KB: Res je, da se lotevamo zelo različnih meril, od natečajev, OPPN-jev do lončka za sladoled. Ne glede na velikost v projektih vedno iščemo pozitivne značilnosti, kontekst, zgodbo – od začetne raziskave do detajla. Včasih je pomembnejše obstoječe, včasih nova vsebina, vedno pa razmerje med njima. Če je ideja dovolj jasna, lahko projekt ne glede na merilo dobro izpeljemo. Ko projektiramo, razmišljamo o dejavnikih, kot so okoljski odtis, finančni aspekt ter odgovornost do prostora, narave in dediščine. Pristop je torej na neki način vedno isti, v vsakem projektu iščemo neko idejo. Morda je boljša beseda za to zgodba, saj rešitev ni nujno vedno oblikovna, da bi zahtevala to, kar arhitekti imenujemo ideja oziroma koncept. A kar je bistveno, je to, da pri različnih merilih ne gre samo za velikost, ne gre samo za kvadratne metre. Če govorimo o merilu, govorimo prej o kompleksnosti – različni projekti zahtevajo različen pristop, različno mero razdelave, so bolj ali manj kompleksni.

celostna podoba, sladoBled, 2019

Prenovili ste že kar nekaj hiš. Ne glede na to, ali gre za zgodovinsko-kulturno pomembno stavbo ali bolj anonimno, se v njej vedno trudite videti predvsem njene prednosti in posegati spoštljivo.

ŽR: Najprej veliko časa odkrivamo plasti, kot arheologi iščemo podatke in substanco. Šele po podrobni raziskavi se začnemo spraševati, kaj je treba projektu dodati ali odvzeti, da lahko do izraza pridejo prednosti, ki so že prisotne. Velikokrat je že majhna intervencija dovolj, da prostor ponovno zaživi. Pri projektu hiše M21 so bili pogoji projekta zelo specifični. Čeprav hiša sama po sebi ni bila posebna in bi jo v katerem drugem primeru morda celo podrli – je bila investicija takšna, da si naročnika nista mogla privoščiti rušitve in nadomestne gradnje. Kmalu se je izkazalo, da sredstev ni dovolj niti za prenovo cele hiše. Zato smo posege maksimalno prilagodili: prostore smo očistili, vanje spustili obilico svetlobe, jih s krožno zasnovo bolje povezali … Ko smo začeli delati, smo odkrili tudi zanimivo konstrukcijo hiše, ki smo jo želeli pokazati. Z nekaj intervencijami smo vzpostavili kakovosten bivalni prostor za mlado družino.
Drugi primer je hiša MM v Domžalah. Hiša je ena od mnogih kakovostnih anonimnih arhitektur in veliko prispeva k identiteti kraja. S hišo MM smo želeli pokazati princip, da rušitev ni edini odgovor in da je kljub omejenim finančnim sredstvom takšne objekte mogoče kakovostno prenoviti. V obstoječo lupino smo vstavili nov lesen del, ki pod enotno streho vzpostavlja sodobne bivalne pogoje.

hiša MM v Domžalah, 2021, foto: Ana Skobe

Kdaj pa je bolje poseči radikalneje in kdaj objekt v čim večji meri pustiti takšnega, kakršen je?

KB: Težko posplošujemo. Dober primer sta hiši, ki ju je omenil Žiga. Nimata posebnega pomena, a če bi več ljudi pristopalo, kot smo mi, bi se to dolgoročno poznalo v prostoru. To je stvar splošne kulture. Če je zgodba hiše močna, bo tudi objekt prenesel marsikatero spremembo. Včasih pa je najradikalneje to, da ne narediš ničesar. Radikalnost je za nas torej pomembna v smislu ideje. Vedno se sprašujemo, kako daleč iti, da lahko dobimo najboljši rezultat. Ne razmišljamo v smeri manifestacije radikalnosti, ampak zagovarjamo pametne rešitve.

ES: Zanimiv je primer natečaja za novi Minipleks. Ko smo se pripravljali za natečaj, smo se veliko ukvarjali z raziskavo tega predela mesta. Na koncu smo se odločili za enostavno rešitev s tremi preboji – atriji, ki bi delovanje tega nedostopnega predela tako predrugačili, da nam je komisija očitala, da smo bili preveč radikalni. Poseg sploh ni bil velik, a je pomembno spremenil izkušnjo tega prostora.

novi Minipleks v Ljubljani, 2020

V katerem primeru bi zavrnili projekt in naročnika?

ŽR: Vzpostavitev odnosa z naročnikom je zelo pomembna. Če že na začetku ni zaupanja, obstaja večja verjetnost, da bodo s projektom težave in da sodelovanje ne bo produktivno. Zagotovo bi bilo marsikdaj lažje obupati in naročnika zavrniti, a kaj bi s tem dosegli? Še manj bi lahko vplivali na prostor, ki naj bi ga kot arhitekti oblikovali.

KB: Večkrat se pojavi situacija, ko se s kom na začetku ne moremo strinjati. Če pa obstaja možnost, da z dialogom vzpostavimo zaupanje in naročnika izobrazimo o arhitekturi in prostoru (in tega ne mislim pokroviteljsko), se mi zdi nujno, da projekt sprejmemo. Morda je to še bolj pomembno kot sprejeti projekt za idealnega naročnika. To se mi zdi zelo pomembno poslanstvo našega poklica. Je pa treba poudariti, da je seveda pri skoraj vsakem projektu zelo veliko pogajanja in prepričevanja, da na koncu dosežemo to, v kar verjamemo.

AK: Pomembno se je vprašati tudi, komu je tvoja arhitektura namenjena. Vlogo naše arhitekture razumemo zelo splošno, zato želimo, da je dostopna vsem.

hiša M21 v Ljubljani, 2020, foto: Ana Skobe

Kako komentirate splošen odnos arhitektov do kulturne dediščine v Sloveniji?

AK: Največja težava je v prepoznavanju dediščine, ki jo projektanti prepogosto dojemamo le kot prepreko in težavo. Problem se pojavlja tako pri zaščitenih objektih, še toliko bolj pa pri anonimni arhitekturi, ki ni v registru. Dediščina bistveno prispeva k temu, kakšen prostor je. Če zanemarimo zgodbo in kontekst prostorov, v katere posegamo, s tem izgubljamo identiteto. V Sloveniji imamo zelo dobro tradicijo kakovostnih prenov, tako zgodovinsko iz časa modernizma kot aktualno, ki lahko služi kot dober vzor.

Naloga arhitekta je, da pozitivne lastnosti obstoječega prepozna, tudi če objekt ni zaščiten. Če je objekt zaščiten, moramo poskušati kritično razumeti, kaj in zakaj. Ne gre toliko za pravila, ampak za to, v kolikšni meri se posvetiš substanci, ki jo prenavljaš. Izgublja se priroden občutek za skladnost in lepoto, sposobnost branja prednosti obstoječega prostora, pa naj bo to krajina, skromna kmetija, znamenje … Tega ne izgubljamo samo kot družba, pač pa tudi kot stroka.

Biljardna soba, prenova dvorca Dornava, 2021

Pri vseh projektih se trudite združevati stara, rokodelska znanja s sodobnimi tehnologijami. Ali se vam zdi, da to znanje v Sloveniji izumira?

ES: V svoje delo vnašamo tradicionalne tehnike, obdelave in materiale. Pokazati želimo, da jih lahko polnovredno uporabljamo tudi v sodobnem oblikovanju. S tem ohranjamo tudi del nesnovne dediščine. Kot je zapisal Ravnikar: »Arhitekt, ki misli skozi delavčeve roke, pripoveduje z logiko konstrukcije, z najdbo prave oblike, varčnostjo pri gradivu, z rahlim ali trdim držanjem orodja, z robatostjo ali obrušenostjo, za kakšen namen je delal. In občutljiv človek ve, kaj mu narejene stvari pripovedujejo.« Pri projektu sladoledne stojnice smo imeli zaradi majhnega merila odlično priložnost poglobljeno se ukvarjati z materiali in detajli. Predvsem v manjših projektih vidimo priložnost, da projekt podrobneje razdelamo še s tega vidika.

stojnica za sladoled, 2020

Kakšna pa je po vašem mnenju vloga rokodelstva v sodobnem svetu, kjer prevladuje hitra, avtomatizirana produkcija? Komu je danes sploh še namenjeno?

AK: Arhitektura ima možnost, da misel z roko prevede v material. To je nekaj, kar je blizu vsakomur.

Kot gredo trendi v svetu naprej pri hrani in se nam uživanje lokalnih ekološko pridelanih izdelkov zdi samoumevno, je podobno tudi v arhitekturi in oblikovanju. Vedno bolj cenimo obrtniško izdelane predmete iz kakovostnih materialov. Vprašanje pa je tudi dostopnost. V Skandinaviji sta dobro oblikovanje in s tem visoka bivanjska kultura del nacionalnega ponosa. Tudi pri nas imamo mnogo vrhunskih izdelkov, ki so v zadnjem času zaradi visokih cen postali nedostopni. Dobri, lepi izdelki, kar lahko sicer pomeni diapazon stvari, pa bi morali biti na voljo vsem. Radi se obdajamo z lepimi stvarmi, če smo občutljivi in pozorni, lahko opazimo kaj, kar je narejeno dobro. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je dobro oblikovanje tudi zelo trajnostno.

Qubikcaffe, Ljubljana, 2020, foto: Ana Skobe

V svoje projekte pogosto vključujete izdelke in posege, ki so jih naročniki izdelali sami. Koliko naročniku dopuščate lastnoročno posegati v projekt? Kje je meja, da je projekt še arhitekturno celovit?

ŽR: Radi se vključimo v proces izdelave. Veliko se pogovarjamo z izvajalci, zelo pomembni so čas in odločitve, ki jih sprejemamo na gradbišču. Projekt je resnično celovit šele, ko ga lahko naročnik kakovostno uporablja. Ustvarjamo okvir za bivanje, ki ga naročniku na neki točki predamo. Zgodba, ki jo v novem okolju ustvarja, tako raste naprej od tam, kjer se arhitekturni poseg konča.

Pri hiši MM smo želeli prenoviti okna in v to prepričati tudi naročnika, ki nista videla smisla v vlaganju denarja v obnovo starih oken. Ni ju bilo enostavno prepričati, na koncu pa sta vsa okna restavrirala sama – restavrator ju je vodil po postopku in vseskozi usmerjal proces obnove. S tem sta vzpostavila močno afiniteto do hiše, v nadaljevanju sta sama delala še opaže in ročno brusila beton, da sta dobila videz teraca. Vložila sta ogromno ročnega dela in truda in s tem hiši dodala svojo, novo plast.

KB: To pa ne pomeni, da naročniki delajo po svoje ali mimo nas. V procesu sodelujemo zelo orkestrirano, kar je povezano s tem, o čemer smo govorili na začetku – z naročniki se v procesu učimo, in ko vsi razumemo, kaj je pomembno, lažje sodelujemo.

poslovno stanovanjski objekt NT6 v Novem mestu, 2020

Katere reference uporabljate pri svojem delu?

ES: Večinoma prihajajo iz osebnih izkušenj, vtisov, ki jih doživimo. Za nas so reference, če jih poimenujemo tako, raznovrsten zbir vtisov, ki jih lahko najdemo v krajini, ambientu, knjigi, Carpaccievi sliki, svetlobi …

ŽR: Velikokrat se pozornost do določenih vidikov sredi dela pri projektu spremeni; bolj si pozoren na dražljaje, ki so projektu sorodni. Tudi to vpliva na ustvarjalni proces.

KB: Prav tako dajemo velik poudarek temu, da se vsakega projekta vedno lotimo od začetka. Nimamo knjižnic, fasad ali nabora petih referenc, h katerim se vedno znova vračamo. Imamo pa vprašanja, ki se nam zdijo aktualna in pomembna, a nanje skušamo najti raznovrstne odgovore.

AK: Iz prostorov izluščimo osrednjo misel, referenc pa nikoli ne uporabljamo aplikativno. Pri referencah ne gre za to, da vzameš motiv in ga kopiraš, ampak za to, da skušaš razumeti, kaj kdo dela, kako kdo razmišlja in kako s svojo mislijo oblikuje prostor.

Pogovarjala se je: Eva Gusel
Foto: A2o2