Minil je mesec, odkar sem bila na skupščini Društva krajinskih arhitektov Slovenije izvoljena v upravni odbor društva. Od takrat dnevno prebiram o številnih nepravilnostih, ki se v državi dogajajo na področju krajinske arhitekture. Prispevek je namenjen nekaj tipičnim primerom slabe prakse.
Prvi primer slabe prakse se nanaša na park, ki so ga načrtovali ne samo brez idejnega projekta, temveč tudi brez izvedbenega načrta krajinske arhitekture. Kako bodo avtorji zasnove odgovarjali za kakovostno izvedbo parka, če nimajo znanja o izvedbi krajinskih ureditev? Kaj, če gre pri izvedbi parka kaj narobe, kdo bo odgovarjal za škodo? Bo moral investitor, torej javnost, tako kot pri koprskem mestnem parku in prenovi Slovenske ceste v Ljubljani zaradi slabo načrtovanih sadilnih jam čez nekaj let ponovno zamenjati drevesa? Pooblaščeni arhitekt z opravljenim strokovnim izpitom iz arhitekture ne pridobi znanj o tehničnih standardih in predpisih na področju krajinskega oblikovanja.
Naslednji primer je razpis internega natečaja za javni projekt brez strokovnih podlag, ki bi se nanašale na krajino in odprt zelen prostor. S strokovnimi podlagami javnosti, ki ne nazadnje natečaj financira, argumentiramo razlog za razpis natečaja. Na ta način se zagotovita njegova strokovnost in transparentnost. Problematično je tudi pomanjkanje strokovnih podlag za izdelavo državnih in občinskih načrtov. Pred izdelavo prostorskih aktov se strokovne podlage pripravijo zato, da se utemelji sama vsebina načrtov.
Tretji primer se nanaša na javni projekt, pri katerem je arhitektka za zasnovo parka načrt krajinske arhitekture preimenovala v načrt zunanje ureditve (?) in izdelala tudi načrt zasaditve, ki ga je poimenovala hortikultura. V načrtu je navedena kot vodja projekta in pooblaščena projektantka. Kot prvo so pojmi in naslovi v načrtu popolnoma napačni. Kot drugo pa se sprašujem, od kod arhitektki znanje o rastlinah, da lahko izdela zasaditveni načrt. Načrt krajinske arhitekture ne predstavlja samo izbora rastlin na podlagi videza. Krajinski arhitekt z načrtom rešuje funkcionalna, ekološka, estetska, družbena, tehnična in druga vprašanja v odprtem prostoru, pri čemer načrtuje tako zelene kot grajene elemente krajine. Odgovarja za to, da je načrt izveden v skladu z zakonom in izvedbenimi standardi. Na osnovi svojega znanja izdela predračun krajinske ureditve, s čimer skrbi za to, da investitor sredstva porabi racionalno in utemeljeno. Vsi trije predstavljeni primeri slabe prakse so bili zaradi kršenja kodeksa poklicne etike Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije posredovani vodstvu zbornice v disciplinsko obravnavo. Želim si, da bi tudi člani zbornice, ki niso krajinski arhitekti, v imenu javnega dobrega razumeli in podprli prizadevanje za zmanjšanje slabe prakse na področju krajinske arhitekture.
Zadnjič sem na družbenih omrežjih opazila oglas študentom arhitekture, ki bi jih arhitekt najel za zasnovo »zunanje ureditve enodružinske hiše«, z drugimi besedami za oblikovanje vrta. Raje ne razmišljam o tem, kaj to pomeni za končno stanje vrta in nivo vrtne kulture v Sloveniji. Pa ravno vrt je tisti dragoceni košček zemlje, ki hišo loči od stanovanja v bloku in si absolutno zasluži kakovostno načrtovanje.
Zasledila sem, da želi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije mladim krajinskim arhitektom močno otežiti pogoje za opravljanje strokovnega izpita za pooblaščenega prostorskega načrtovalca (PPN). Čemu spremembe? Danes državne prostorske načrte v veliki meri vodijo ravno krajinski planerji prvih generacij študija krajinske arhitekture. Z vsako spremenjeno prostorsko zakonodajo se krajinskim arhitektom manjša odgovornost in oži delovno področje, tako pri krajinskem planiranju kot oblikovanju.
Ker živim in delam v Nemčiji, je zame osebno najbolj boleča ravno primerjava med nemškim in slovenskim sistemom urejanja krajine in načrtovanja odprtega prostora. Spominjam se, kako sem se v prvem prispevku za revijo Outsider spraševala, zakaj bi krajinskega arhitekta pri načrtovanju odprtega prostora sploh potrebovali. V Nemčiji teh vprašanj že 20 let ni več. Dela za krajinske arhitekte je veliko, kar se pozna pri delovnih pogojih vseh, ki so zaposleni v krajinski arhitekturi, pri odnosih v krajinskoarhitekturnih pisarnah, pri številnosti in raznovrstnosti projektov ter ne nazadnje pri atmosferi v splošni strokovni javnosti. Glede na tip posega v prostor je sistemsko predpisano, kdaj se načrt krajinske arhitekture mora narediti (nem. qualifizierter Freiflächengestaltungsplan). Izdela se v vseh devetih »Leistungsphasah« glede na HOAI, kar v prevodu pomeni, da se izdela tako na idejni kot izvedbeni ravni. Vsak košček mestnih zelenih površin je premišljeno načrtovan, saj se vanj vlagajo javna sredstva. Za delovna mesta v mestni upravi kandidirajo najbolj izobraženi, izkušeni krajinski arhitekti, ki javne projekte na področju krajinske arhitekture tudi vodijo. Mestna uprava ima ponavadi svoj oddelek za urejanje odprtega prostora in zelenih površin. Projektne naloge so zato izdelane strokovno, z vsemi analizami in dobro pripravljenimi geodetskimi podlogami. To pomeni, da poleg posnetka tlakovanih površin podloga vključuje tudi kataster drevnine in posnetek površin z grmovnicami oziroma trajnicami. To projektantom krajinske arhitekture močno olajša delo. Pri veliki večini natečajev, tako pri javnih kot zaprtih oziroma vabljenih, morata sodelovati oba projektanta, pooblaščeni arhitekt in pooblaščeni krajinski arhitekt. Na natečajih, ki se nanašajo na oblikovanje odprtega prostora, natečajih za parke, trge, ulice, prenove starih mestnih središč največkrat zmagajo krajinskoarhitekturni biroji. (Vir: https://www.competitionline.com/de.)
Ko razmišljam o svoji prihodnosti, se poskušam sprijazniti, da se zaradi katastrofalnih delovnih pogojev v Slovenijo verjetno še nekaj časa ne bom vrnila, če sploh še kdaj. Slabi odnosi v profesionalnem svetu, pomanjkanje delovne etike med strokami, ogromno dela je brezplačnega ali zelo slabo plačanega, preveč problemov, nenehna dokazovanja in zahtevne argumentacije strokovnih odločitev projektantom drugih strok, nelojalna konkurenca, damping in boj za tisto malo peščico projektov so poleg slabega pravnega okvirja vzroki za zelo oteženo delo krajinskih arhitektov. To so dejavniki, ki na slovensko krajinsko arhitekturo in preostale načrtovalske stroke mečejo globoko senco.
Piše: Živa Pečenko
Mnenje avtorice ne odraža nujno stališč preostalih članov Društva krajinskih arhitektov Slovenije in upravnega odbora društva.
