V Radovljici so po načrtih arhitektov Marka Smrekarja in Aleša Vodopivca (biro STVAR) zaključili prvo fazo celovite rekonstrukcije in novogradnje mestnega kopališča pod Oblo gorico, kamor ga je leta 1933 umestil domačin, arhitekt Ivan Vurnik.
Vurnikovo kopališče je bilo odličen primer inovativnega, racionalnega in kontekstualnega funkcionalizma skromnih sredstev, a premišljenih potez. Umestil ga je v zahodno brežino pod Oblo gorico, gozdnato vzpetino severozahodno od starega mestnega jedra, ki so ga odlikovali zahodno sonce in pogledi na Julijske Alpe. Kopališče je obsegalo odprto bazensko ploščad, zamejeno s servisnima stavbama na severu in jugu ter stebriščem vzdolž pobočja Oble gorice. Betonski skakalni stolp, spoj funkcionalizma in elegance, je predstavljal osrednji vertikalni poudarek in sčasoma tudi svojevrsten simbol kopališča. Kompleks je zajemal še ploščad za sončenje na ravni strehe ter teniško igrišče oz. zimsko drsališče. V povojnih desetletjih so posegi postopoma načeli in odvzeli kvalitete prvotne zasnove; v 60. je bilo porušeno stebrišče, v 90. pa še skakalni stolp, postopoma je bilo dograjenih več neusklajenih posegov. Od Vurnikove zasnove je tako ostala samo lokacijska umestitev in terasna konfiguracija terena.
Novi kompleks mestnega kopališča v Radovljici bo po zaključenih dveh (oz. treh) fazah obsegal rekonstruirani olimpijski bazen s premično streho na mestu nekdanjega Vurnikovega, notranji bazen, obstoječi otroški zunanji bazen, novi stolp s toboganom, kamp ter spremljajoče prostore z gostinskim lokalom, velnesom in plavalnim klubom. Zaključena 1. faza obsega novogradnjo na južni strani olimpijskega bazena in zajema garderobe s sanitarijami za različne dele kompleksa ter notranji učno-terapevtski bazen, namenjen plavalnemu opismenjevanju in rehabilitaciji na Gorenjskem.
Čeprav v pojavnosti enovita, je nova stavba pravzaprav dvodelna. Njen vzhodni, dvoetažni del zamejuje južni rob ploščadi olimpijskega bazena ob brežini. Pritlična etaža na ravni dostopa iz mesta je namenjena recepciji, garderobam in tehničnim prostorom, nadstropna etaža na ravni olimpijskega bazena pa gostinskemu lokalu, ki s samostojnim vhodom lahko deluje tudi neodvisno od kopališča. Proti zahodu se nadstropje izteče v gostinsko in sončno teraso, ki se nad notranjim bazenom terasasto spušča proti zelenici z obstoječim zunanjim otroškim bazenom. Ravna streha nad nadstropjem se poveže s pobočjem Oble gorice.
V 2. fazi se bo enaka stavbna masa ponovila na severni strani olimpijskega bazena, obe pa bo povezalo stebrišče z ravno streho, s čimer arhitekti povzemajo izvorno Vurnikovo zasnovo.
Drugi stavbni člen v sklopu 1. faze je pritlični zahodni volumen, ki in ga od dvoetažnega dela ločuje cezura, znotraj katere je pod teraso umeščeno blago zunanje stopnišče za kontrolirani »poletni« vstop na kopališke zelenice mimo recepcije. Pritlični del obsega učno-terapevtski bazen in funkcionalno ločene sanitarije avtokampa, ki se odpirajo na zahodni del. Terasasta streha nad bazenom se odraža tudi v prostorski dinamiki notranjosti. Notranji bazen je s čisto potjo pod zunanjim stopniščem navezan na recepcijo v dvoetažnem delu, kamor je umeščeno tudi komunikacijsko jedro kompleksa z dvoramnim stopniščnem in dvigalom.
Stavba je zasnovana kot armiranobetonski skelet s steklenimi in kovinskimi polnili ter fasadno oblogo iz alpskega macesna. Po zaključeni 2. fazi bosta »polni« dvoetažni stavbni masi konceptualno ločeni od veznega »odprtega« stebrišča. Komplementarno vlogo lesa arhitekti z lesenimi stropi in vgradno leseno opremo med rastrom betonskih slopov in nosilcev nadaljujejo tudi v interierju.
S previsom terase nad pritlični del nastane po celotnem južnem in zahodnem robu notranjega bazena poudarjeno zunanje stebrišče – predprostor, znotraj katerega je fasada v celoti »omehčana« z alpskim macesnom. Izpostavljeni deli so kontrastno izvedeni v »trdnem« betonu, venec nad pritličjem pa tvorijo fasadne plošče, ki se nad ločenim vhodom gostinskega lokala dvignejo in oblikujejo nadstrešek, s tem pa tudi razkrijejo nošeni značaj obloge.
Na ravni tal povezavo z dostopom iz mesta tvori reliefno stopnišče v blago padajoči brežini. Avtorji so v sklopu ureditve odprtega prostora uredili navezavo objekta na teren in rekonstruirali pešpoti v območju Oble gorice. Obstoječa samostojna strojnica zunanjega otroškega bazena je bila obnovljena in integrirana v kopališki kompleks pod ploščadjo otroškega bazena ter s tlakovano potezo povezana z novim delom. Tako kot pri stavbi je tudi pri grajenih delih odprtega prostora uporaba materialov omejena na beton s štokano obdelavo tlakov stopnišč in klančin ter kovino in les.
Ime projekta: Kopališče Radovljica, 1. faza
Avtor projekta: Marko Smrekar, Aleš Vodopivec (STVAR d.o.o.)
Investitor: Občina Radovljica
Lokacija: Radovljica
Leto načrtovanja: 2011–21
Leto izvedbe: 2023
Površine skupaj: 4025 m² neto
Parcela: 4035 m²
Pozidana površina: 2547 m²
Projektanti:
Gradbene konstrukcije: Franc Žugel
Elektro inštalacije: ELDATA d.o.o.
Strojne inštalacije, požarna varnost: I.S.P. d.o.o.
Komunalna ureditev: DROMOS d.o.o.
Izvajalci:
Glavni izvajalec gradbeno-obrtniških del: VG5 d.o.o.
Inštalacije: ELCOM d.o.o., OMP d.o.o., ID SHOP d.o.o.
Notranja oprema: MUPO d.o.o., Mizarstvo Sušnik s.p., HI-PO d.o.o., Mizarstvo Mrak d.o.o., Kogast sistemi d.o.o.
Foto: Miran Kambič
Pripravil: Luka Jerman
