Nepremičninsko podjetje Quantum je letos v Hamburgu odprlo ambiciozno prenovljen kompleks Stadthöfe (Mesti dvori). Revitalizacija kompleksa, zgrajenega proti koncu devetnajstega stoletja, na približno 100.000 kvadratnih metrih ponuja 88 luksuznih stanovanj, pisarne, hotel, restavracijo, bare, trgovine in teraso na strehi. Precej tipična urbana luksuzna nepremičninska investicija, ki so jo med drugim zasnovali tudi v arhitekturni pisarni Davida Chipperfielda, pa je ob odprtju naletela na ostre proteste v Nemčiji in v tujini. Kljub marketinškemu geslu »neomejen užitek« je kompleks v svoji zgodovini ponujal še vse kaj drugega. Tu je bil pred osemdesetimi leti namreč sedež hamburškega Gestapa. V teh prostorih so zapirali in mučili Jude in druge politične nasprotnike nacistov ter jih z železniškimi transporti pošiljali na vzhod, od koder se večina ni nikoli vrnila. Najbolj očitno vprašanje, ki so ga protestniki izpostavili z vzklikom »Komemoracija namesto komercializacije!«, je seveda dilema o ponovni uporabi nekdanjih omadeževanih krajev in zgradb. Lahko prizorišča tako travmatičnih dogodkov mirne volje spet namenimo vsakdanji in še celo dobičkonosni rabi? Investitor je razstavi o zgodovini stavbe in o povezavi s Holokavstom namenil majhen, komaj 70 m2 velik prostor za knjigarno (pred začetkom gradnje je bila na primer predvidena kar 1000 m2 velika stalna razstava). Je mogoče zgodovinski spomin obdržati kot opozorilo, če ga ločimo od oprijemljivih krajev, kjer se je oblikoval? Po drugi strani bi seveda investitor lahko dejal, da življenje teče naprej in da se zgodovinski spomin ni v nikakršnem konfliktu s komercialno rabo – še več, v slednja v mesto in v kompleks vrača življenje in s tem nujno stopnjo normalizacije. Vendar pa je hamburški primer bolj kompleksen in prerašča meje običajne retorike o »vračanju življenja na omadeževane kraje«.

Komecialna revitalizacija: butiki plus malce Gestapa? Quatum immobilien …

Kot so opozorili tudi protestniki, ima pozdravni napis ob pasaži v trgovinski del kompleksa nadvse pomenljivo obliko. Napis »Bienvenue – Moin Moin – Stadthof« (pri čemer moin moin predstavlja pozdrav v severnonemškem dialektu) je namreč po oblikovanju, tipografiji in umestitvi nad vhod sumljivo podoben razvpitim napisom ob vhodih v nemška uničevalna koncentracijska taborišča. Izreki, kot so »Delo osvobaja« (Arbeit macht frei) in »Vsakomur svoje« (Jedem das Seine), so skupaj s stražnim stolpom, zapornico in iztekom železniške proge označevali prostorsko točko, iz katere za večino ni bilo več vrnitve. V Hamburgu pa likovno neverjetno podoben napis oznanja »neomejene nakupovalne užitke« ravno v stavbi, kjer so iste transporte poganjali v tek.

Tipografija in estetika vhodnega napisa na prenovljenem kompleksu (gl. naslovno fotografijo) sta preveč podobni napisom ob vhodih v nemška uničevalna taborišča, da bi lahko šlo za naključje (na fotografiji vrata v taborišče Sachsenhausen)

Nihče zares ne verjame, da so investitorji v resnici prikrita klika neonacistov, ki bi vsem na očeh zgradila spomenik nemški temačni in genocidni preteklosti. Vendar pa je edina alternativna razlaga komaj kaj manj zlovešča, obenem pa še bolj banalna. Zdi se, da so se zavestnega poigravanja z zgodovino stavbe lotili ne kljub, ampak ravno zaradi njenega madeža. V času, ko je biti drugačen, svež in zanimiv manj izraz svobodomiselnosti in bolj še ena tržna priložnost, s katero na zasičenem tržišču vzpostavljamo razliko do drugih ponudnikov, je mogoče celo sedež Gestapa tržiti kot takšno razliko. Malce nevarno, malce zlovešče in ščepec seksi estetike iz tridesetih – in tržna niša je izkoriščena, pa četudi za ceno perverznega poblagovljenja spomenika genocidu.

Bogdanović v Jasenovcu in podjetje z logom, zapisanim z runami podobno tipografijo … popoln oglas? Vir: Antifašistički vijestnik

Pred nekaj dnevi je podobno brezobzirno poblagovljenje odjeknilo tudi v naši soseščini. Avstralsko podjetje Valley Eyewear, ki se ukvarja s proizvodnjo in trženjem očal, je na reklamni ekskurziji po Balkanu posnela serijo oglasov, med drugim tudi v nekdanjem ustaškem uničevalnem taborišču Jasenovac na Hrvaškem. Poetična betonska roža Bogdana Bogdanovića, zgrajena v spomin umorjenim žrtvam fašističnega režima, je sicer že kakšno desetletje eno izmed najbolj fetišiziranih prizorov turistov in entuzastičnih »brutalističnih navdušencev« iz Zahoda, ki se odločijo za potovanje po nekdanji Jugoslaviji. V Sloveniji morda ni dobro znano, da se je beseda »Spomenik« v angleščini uveljavila neprevedena in da zaznamuje specifično visokomodernistično abstraktno arhitekturno in spominsko krajino po Jugoslaviji. V dobi fetišističnega navduševanja nad brutalizmom lahko med drugim za tri tisoč evrov rezervirate mesto na dvanajstdnevni »strokovno vodeni« ekskurziji po nekdanji Jugoslaviji in njenih »slikovito« propadajočih Spomenikih – pri čemer so seveda ti skrbno ločeni od svojega političnega in, dejal bi, tudi civilizacijskega konteksta. Danes jih turizem pretvarja v ruševinske ostanke neke na videz davno minule in dovolj eksotične civilizacije, nadvse primerne za objave na instagramu.

Sedaj umaknjena objava podjetja Valley Eyewear, ki njihovo opravičilo o nevednosti postavlja na laž. Vir: Antifašistički vijestnik

Vendar pa je podjetje Valley Eyewear pri svoji kampanji stopilo še nekaj korakov dlje. Tu seveda ni šlo samo za navdušenje nad »brutalizmom«, ampak tudi za vizualno uzurpacijo antifašističnega spomenika Holokavstu za namene oglaševanja tržnega produkta. Zakaj? Ker njegova podoba v ustrezni meglici predstavlja primerno eksotično ozadje oglaševalskemu minimalizmu? Je »seksi« element tu spomin na taborišče in na desettisoče žrtev, modernistična estetika, ali morda zapuščina »komaj ukročenega balkanskega divjaka«, mimo čigar spomenikov se elegantno vrtijo manekenke in manekeni? Ali gre samo za nepoznavanje konteksta in je torej podjetje krivo samo naivnosti in površinskosti? Na prvi pogled velja slednje: pri Valley Eyewear se je po javnem pritisku opravičili in sporno kampanjo umaknili s spletne strani, rekoč, da med snemanjem niso vedeli, da je šlo za uničevalno taborišče. Po drugi strani pa zdaj povečini umaknjeni posnetki na družabnih omrežjih kažejo tudi hudo sporne izjave, objavljene pred javnim opravičilom. Med njimi je biser napis polege ene izmed fotografij, ki poznejše opravičilo postavlja na laž: »V spomin na sto tisoče ljudi, ki so umrli na tem temačnem delu zgodovine taborišč druge svetovne vojne. Zahvala našemu timu …« Snemanje oglasa kot dve muhi na en mah? Očitno gre za zavestno sodobno izpeljanko komemoracije. Vzklik »Komemoracija namesto komercializacije!« bi podjetje očitno rado spremenilo v »Komercializacija je komemoracija!«

Miloš Kosec

Kmalu izide poletni Outsider! Naročila na povezavi:

Celoletna naročnina