Pred desetimi leti je Tina Rugelj odprla svoj arhitekturni studio Tina Rugelj arhitektura + oblikovanje. Deluje na področjih arhitekture ter notranjega in produktnega oblikovanja, njena specializacija pa je izvedba stanovanj in stanovanjskih hiš od idejne zasnove do vselitve naročnikov. Tina še posebej uživa na gradbišču, kjer nadzoruje izvedbo svojih načrtov. V zadnjem času se posveča tudi raziskovalnemu delu in skupaj s študenti na Fakulteti za arhitekturo pripravlja razstavo, posvečeno meram in razmerjem v arhitekturi. Kako bi opisala svoj arhitekturni pristop? Kaj je najpomembnejše?
Arhitekturno projektiranje je krasno potovanje, v katerem neznansko uživam. Začne se s spoznavanjem naročnikovih želja, njegovega razmišljanja, načina dela in življenja. Istočasno preučim projektno nalogo, prostor, ki ga je treba oblikovati in vanj umestiti arhitekturo ali pa ga prenoviti oziroma nadgraditi z novo zgodbo. 

Kako se lotevaš projektov?
Zelo sistematično: vedno najprej premislim o vseh možnostih, ki jih prostor ponuja, pretehtam značilnosti širše in ožje okolice, vseh danosti lege, kulturnega in naravnega konteksta. Ta del naredim zelo neobremenjeno, ne glede na izhodišča svojih naročnikov, saj menim, da jim ravno v tem delu lahko pokažem smeri, na katere morda niso niti pomislili. Iskren pogled na problematiko in strokovni pristop sta v večji meri dobro sprejeta ali pa sta vsaj osnova za konstruktiven pogovor. Je pa res, da znam tudi jaz prisluhniti in da je spoštovanje vzajemno, tak odnos pa vedno vodi do uspešnih projektov.

Kako pridobivaš projekte – izbiraš naročnike?
Danes si projekte izbiram sama. Sinergija z naročnikom je pri mojem delu nujna in na srečo lahko odločam o tem, s kom se bom zavezala za naslednjih nekaj mesecev ali let. Storitve, ki jih v studiu ponujamo, niso zgolj papirji, ki jih oddamo in se potem z naročnikom ne srečamo več, ampak stremimo k tesnemu sodelovanju od samega začetka pa vse do zadnjega detajla opreme. Naš cilj je, da smo vključeni prav v vse faze projekta: od zasnove ideje do izvedbenih načrtov, same gradnje, oblikovanja opreme – vse do vselitve. 

Kateri del procesa imaš najraje? Si veliko prisotna tudi na gradbišču ob izvedbi?
Na gradbišču sem prisotna več kot nadzorniki sami. Ta del imam najraje, v tem delu najbolj suvereno zagovarjam svoje delo, papirnati del, ki ga malokdo med izvajalci zares želi ali zna gledati in mu slediti … V tej točki največkrat nastopam kot mediator med arhitekturno in gradbeno stroko, prevzemam tudi komunikacijo med naročnikom in izvajalci. Sem neke vrste zastopnik naročnikovih interesov, in to ravno v fazah, kjer se v praksi največ naših kolegov umakne. 

Katere teme so ti v arhitekturi najbližje?
Vsi projekti, ki jih trenutno delamo v studiu, so povezani s temami, ki me že od nekdaj zanimajo: arhitektura Mediterana, Dalmacija, zgodbe z močnim značajem in navezavo na zemljo, lokalni materiali, Goriška brda.

Ozriva se na začetek. Si odprla lastno prakso takoj po diplomi?
Ne, že med študijem v Ljubljani, Barceloni in Gradcu sem vedela, da si želim izkusiti čim več novih stvari. Bila sem na praksi v Španiji, doma pa sem prve izkušnje pridobivala v birojih Dekleva Gregorič, Bevk Perović in drugih. Preden sem ustanovila svoj studio, sem bila kar dolgo del ekipe arhitekturnega biroja Kombinat arhitekti, s katerim uspešno sodelujem še danes. Lastno prakso sem odprla pred točno desetimi leti.

Si desetletnico kako obeležila?
Da! Razmišljala sem, da moram narediti nekaj, kar je povezano s tem, kar delamo v studiu, kar lahko predam mladim, in nekaj, kar bi bilo zanimivo tako za moje kolege kot za širšo javnost. Desetletnico svojega studia sem želela obeležiti na prav poseben način. Porodila se mi je ideja o delavnici za študente Fakultete za arhitekturo, v kateri bi raziskovali razmerja arhitekturnih elementov in opreme v stanovanjski gradnji znotraj pravilnikov in znotraj različnih časovnih obdobij. Osnovna razmerja širin, višin in globin opreme ali elementov, kot so stopnišče, ograja, stena, tvorijo prostor in vplivajo na udobje. Znotraj stanovanjskega pravilnika imamo ekstreme, ki tvorijo bolj ali manj ugodne pogoje za bivanje, nekatere lahko kršimo, drugih ne. To praktično znanje o merilih in razmerjih, ki sem ga pridobila v desetletju prakse, sem želela deliti z drugimi.

Si sama pristopila k želenim somentorjem s Fakultete za arhitekturo? Kako je prišlo do te delavnice?
Od trenutka, ko smo bili postavljeni pred dejstvo, da moramo biti zaprti med štiri stene, je bila to kar naenkrat tako zanimiva in aktualna tema, da so bili prav vsi, ki sem jim predstavila projekt in jih povabila k sodelovanju, pravzaprav takoj za to. Že takoj sem imela v mislih vse partnerje, ki sem jih želela imeti ob sebi in ki so mi v preteklosti pomagali pri uresničitvi uspešnih projektov. Na prvem mestu je bila Fakulteta za arhitekturo, na kateri sem se izobraževala. Idejo delavnice Mere udobja sem predstavila arhitektki Anji Planišček, izredni profesorici, ki se ukvarja s stanovanjsko problematiko in razvojem stanovanjske gradnje v Sloveniji. Razpisali sva prosta mesta in v nekaj dneh so bila vsa zapolnjena.

Pa ostali partnerji?
Kot rezultat delavnice sem si zamislila še tridimenzionalno leseno maketo v naravni velikosti, v katero bo mogoče vstopiti in jo preizkusiti. Maketa bo na ogled v okviru spremljevalnega programa razstave Svet znotraj: oblikovanje modernih interierjev, 1930–danes v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Kot sem že omenila, sem želela, da so pri projektu prisotni partnerji, s katerimi sem v preteklih desetih letih ustvarila skupne uspešne projekte. Podjetje Lumar nas bo podprlo s postavitvijo skeletne konstrukcije. Mizarstvo Jezeršek bo izdelalo dve različni stopniščni rami: pri eni bodo lahko obiskovalci izkusili strmejšo in plitkejšo verzijo stopnic, pri drugi ugodnejšo položnejšo verzijo. Podjetje Riko Hiše nam je podarilo vezane plošče, iz katerih bodo pri mizarstvu Kocjančič naredili kuhinjski in kopalniški sklop opreme, ki ju bo mogoče interaktivno uporabiti.

Kaj želiš sporočiti študentom in v čem je vznemirljivost takšnega prenosa znanja? Katera znanja o merah in razmerju študentje pridobivajo na delavnici?
Uvod v delavnico je bil vodeni ogled razstave Svet znotraj s kustosinjo, arhitektko Majo Vardjan. Z gostjo, umetnostno zgodovinarko Martino Malešič, so sodelujoče študentke spoznale zgodovino oblikovanja slovenske kuhinje ter razvoj stanovanjskega raziskovanja, mer in standardizacije v Sloveniji. Profesorica Anja Planišček jim je razložila delo Marte in Franceta Ivanška ter nastanek naselja Murgle. Sama sem predstavila projekt od ideje do izvedbe in to podprla z anekdotami z gradbišč in iz prakse. Prvi dan so študentke premerile stopnišča, ograje in kuhinje (kjer je bilo to mogoče) dvanajstih stanovanjskih stavb iz treh zgodovinskih obdobij (iz tridesetih in petdesetih let ter iz obdobja zadnjih 15 let), pri čemer so ugotavljale, kako so se mere skozi čas spreminjale. Nato so premerile še svoje domače kuhinje in jih primerjale z najnovejšimi standardi, ki so nam jih predstavili v pohištvenem salonu Id:doma. V Dragomlju smo si skupaj ogledali vzorčno hišo Lumar, pri kateri smo s studiem tudi sami sodelovali pri snovanju interierja, in se ob konkretnem primeru pogovorili, kako oblikovati idejo, da bo izvedljiva tudi v praksi, katere dele tehnologije gradnje mora poznati arhitekt, katerim fazam mora slediti, da je projekt uspešen in v zadovoljstvo tako naročniku kot arhitektu in izvajalcu. Na koncu pa je bilo treba risbe za našo maketo v naravni velikosti razložiti še tehnologom in mizarjem podjetij Jezeršek in Kocjančič. S tem sem dekletom želela pokazati, kako zahteven, a ključen je del, ko je treba informacije iz načrtov prenesti v realnost, in kaj vse se spremeni, ko se ta svetova srečata.

Meniš, da bi se delavnica lahko razvila v trajnejše sodelovanje? Kaj bi s tem pridobili študentje?
Zagotovo je sedanja delavnica dober povod za še kakšno. Imam že nešteto idej, kaj vse bi lahko še naredili. Študentje s tako delavnico pridobijo predvsem praktično znanje, informacije, kako se konkretno rešujejo problemi na terenu. Te osnove niso koristne samo za tiste, ki jih zanima interier, iz teh mer je sestavljena vsa arhitektura.

Kje si se sama največ naučila o arhitekturi?
V zadnjih letnikih na fakulteti, pri profesorju Vojtehu Ravnikarju, profesorju Njiriću, vsekakor pa največ med delom v birojih in v lastni praksi, pa seveda ob vsakodnevnem raziskovanju, branju in arhitekturnih izletih po svetu.

Kaj bi svetovala mladim arhitektkam ali študentkam arhitekture?
Študentkam in študentom bi svetovala, naj bodo radovedni, naj gredo po svetu, vendar naj imajo vedno meter v žepu! Ko bodo videli kaj, kar jih bo zmotilo, ali nasprotno, kar jih bo navdušilo, naj preverijo razmerja teh elementov oziroma prostorov; skozi izkušnjo si namreč mere bolj zapomnimo in jih naslednjič seveda tudi samozavestno uporabimo pri svojem projektu.

Pogovarjala se je: Nina Granda
Foto: Klemen Razinger, Tina Rugelj