Javnih ustanov navadno ne obiskujemo zaradi njihovih toaletnih prostorov; pa vendar so stranišča edini element, ki druži prav vse javnosti namenjene zgradbe. Ko človek zapusti foyer koncertne dvorane, muzejsko razstavno dvorano, letališko čakalnico ali pa le udoben stol lokalnega bara, se znajde v generični sobi, kjer se razlike med ustanovami nenadoma povsem zabrišejo in kjer je, za razliko od prejšnjega družabnega in gostobesednega okolja, zapovedana diskretna tišina in neopaznost. V vsem tem seveda ni nič novega; novost pa je v zadnjem desetletju skoraj povsod razpasla zamenjava standardne toaletne tehnologije z novimi brezstičnimi senzorskimi pripomočki. Zato je njihov obisk, vsaj meni, nehote vedno večji izziv. V javnih toaletah, ki jih dnevno obišče stotine ljudi, je higiena prav gotovo prva skrb in dejstvo, da naše roke po novem ne pridejo v stik s skoraj nobeno površino (z izjemo tekoče vode), je vsekakor še ena tehnološko-civilizacijska zmaga za človeštvo. Vendar pa je bila v dobrih starih časih tehnologija tudi predvidljiva: še preden si vstopil v umivalnico, si z veliko stopnjo verjetnosti predvideval, kako se odpre pipa in kako se dozira vročo in mrzlo vodo. Danes je neverjetna ponudba na trgu pognala možnosti uporabe toaletne tehnologije v desetine in več kot enkrat se mi je zgodilo, da sem moral soseda pri umivalniku diskretno povprašati, kako uporabiti pipo. Nasploh so postali pogosti prizori mladih in starih, kako med odmorom kakšnega koncerta, ko je gneča v teh minimalnih prostorih pač največja, potrpežljivo stojijo ob vrsti umivalnikov; ta z že nekoliko nestrpno krožno gesto roke išče senzor v reži pod ogledalom, ki bi sprožil vodo; oni išče isti vzvod z nogo nekje pod umivalnim pultom. Njegov sosed se sklanja k robu zrcala in preučuje šobo, za katero domneva, da vsebuje milo, ter ugiba, ali je prazna, ali pa je morda samo ne zna uporabiti. Srečneža, ki ima očitno tehnologijo v malem prstu (ali pa se je izmuznil družbeni konvenciji in si rok sploh ni namilil!), pa čaka še zadnja prepreka: stroj s samošušečo se brisačo ali, če ima srečo, sušilec rok na vroči zrak. Šele nato je končan obred, ki že na prvi pogled razvrsti ljudi med tiste, ki so prvič tu, in stalne obiskovalce, ki poznajo vse tehnološko-oblikovalske izzive že na pamet ter lahko hitro in samozavestno zakorakajo nazaj v območje sproščene družabnosti onkraj toaletnih vrat.
1
Ne gre le zato, da je standardizirani opremi odklenkalo: prosti trg se je pač od tehnoloških izumov razširil tudi na območje oblikovanja, v svojem jedru enovita tehnologija senzorjev pa je zaradi povečane ponudbe privzela videz mnogih različnih variant – ne zaradi posebnosti senzorske tehnologije, temveč zaradi oblikovanja, ki mu je naložena naloga vzpostavljati razlike med posameznimi med sabo podobnimi produkti. Druga tendenca opremljanja toaletnih prostorov – skrivanje čim več senzorjev, ročic in sprožilcev pod nevidne reže, robove in sploh stran od oči – pri zmedi prav nič ne pomaga. To, kar naj bi postalo nevidno, je zaradi priložnostnega obupa uporabnikov, ki na svoji koži izkušajo teror tržnega oblikovanja, še toliko bolj opazno. Želena diskretnost pravzaprav žrtvuje dostojanstvo uporabnikov – in to v prostoru, kjer je osebno dostojanstvo najbolj delikatno. Pravi problem seveda ni v novi tehnologiji, pač pa v ustvarjanju velike množice različnih izdelkov, baziranih na povsem enaki tehnologiji. Edini razlog obstoja neskončne oblikovalske raznolikosti takih vsakdanjih pripomočkov je ustvarjanje novih tržnih potreb. Renata Salecl v svoji knjigi o terorju izbire piše, da »problem ni dejstvo, da imamo v razvitem svetu na voljo možnost racionalne izbire. Problem je namreč v tem, da je pojem racionalne izbire, prenesen s področja ekonomije, poveličevan kot edina vrsta izbire, ki jo imamo.« Za civiliziranega človeka me namreč ne določa dejstvo, da si lahko roke umijem na petnajst različnih načinov, ampak preprosto dejstvo, da si sploh umijem roke. Takšno dejstvo pa je z odsotnostjo standardizacije težje, ne pa lažje uresničljivo. Presenečen bi bil, če bi me kdo poskusil prepričati, da menjavo raznolike kopalniške opreme doživlja kot manifestacijo svobode (pa četudi le tržne). Pritisk, da smo sami svoji tržni strategi, prepričani, da nekje obstaja idealen produkt, ki bo uresničil naše najbolj skrite želje na ravno nam primeren način, nikjer ne postane tako absurden kot ravno pred zrcalom javnih toalet. Po drugi strani pa je stranišče kot prostor samouresničitve povsem primerna alegorija sodobne zapovedane tržne izbire za vsako ceno …
2
Stranišče in kopalnica sta bila vedno prostora, kjer se je tehnični napredek uveljavljal najhitreje in kjer je utilitarizem praviloma prevladal nad starejšimi, četudi še tako uveljavljenimi navadami. Danes pozabljamo, da se je industrijska tehnologija 19. in 20. stoletja med množice poleg kuhinjskih aparatov najbolj množično razširila ravno z novimi kopalniškimi in straniščnimi izumi. Tudi prvi veliki mestni komunalni projekti, vodovodi in kanalizacije, so bili interpretirani kot pionirski znaki razširjanja tehnologije na vse sloje prebivalstva. Zato nostalgija v higienske prostore načeloma nima vstopa; če še danes mnoge hotelske »luksuzne« nastanitve opremljajo v baročnem slogu, pa nikomur ne pride na misel, da bi petičnemu gostu pod posteljo skril porcelanasto kahlo (prav tako v baročnem slogu, seveda), ali pa, da bi med sedenjem na fotelju gost odkril, da je sedalo snemljivo in da se pod njim skriva predmoderno nadomestilo en-suite kopalnice.
3
Vendar pa bi, če bi iskali toaletni objekt, ki je najbolj definiral 20. stoletje, zaman brskali po infrastrukturnih projektih in po tehničnih izumih; ta dvoumna čast pripade »Fontani«, pisoarju, ki ga je Marcel Duchamp podpisal z »R. Mutt 1917« in ga istega leta razstavil v galeriji. Konceptualna gesta je radikalno spremenila pogled na umetnost in umetniške inštitucije. Gledalce je pretreslo predvsem mešanje banalnega, celo nespodobnega kosa vsakdanje infrastrukture z »vzvišenim« prostorom umetniške inštitucije. Človeka pošteno nasmeje, kako se je zgodba v slabih sto letih popolnoma obrnila: ko danes vstopimo v galerijo, v razstavnih prostorih pričakujemo vse najhujše: človeške iztrebke v konzervah, gigantske skulpturalne kose živalskega loja in druge nediskretne »izzive človeški percepciji«. Ko pa v isti ustanovi obiščemo toalete, je zgodba povsem drugačna: znajdemo se v visoko estetiziranem visokotehnološkem okolju komaj slišnih naprav, ki vizualno skrijejo vse, kar bi lahko žalilo še malo prej na vse pripravljenega obiskovalca. V katerem izmed prostorov se odvija bolj zanimiva predstava?
Miloš Kosec

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja