Tretjega februarja, malo pred svojim 69. rojstnim dnem, je umrl Tomáš Valena. Arhitekt, profesor arhitekture in urbanizma na Tehniški visoki šoli v Münchnu in raziskovalec Plečnikovega dela se je rodil v Pragi v slovensko-češki družini, od mladosti naprej pa je živel in delal v Nemčiji. Poleg arhitekture je študiral tudi filozofijo in umetnostno zgodovino v Münchnu in na univerzi Cornell v Združenih državah. Leta 1996 je postavil odmevno razstavo o Plečnikovi prenovi Praškega gradu z naslovom Arhitektura za novo demokracijo, ki sta jo otvorila češki in slovenski predsednik, Václav Havel in Milan Kučan. Z delavnicami in predavanji je sodeloval tudi z ljubljansko Fakulteto za arhitekturo. Leta 2013 je v založbi Mohorjeve družbe izdal knjigo O Plečniku, ki gotovo predstavlja enega najbolj svežih in originalnih prispevkov k študiju in raziskovanju Jožeta Plečnika zadnjega časa.

V zadnjih desetletjih so se strokovne vezi Tomáša Valena s slovenskim prostorom krepile, čeprav nikoli niso dosegle intenzivnosti in odmeva, ki bi si ga zaslužile. V obdobju, ko se je Plečnikova figura v javni predstavi pospešeno preobražala iz konservativnega obstranca v vseobsegajočega in včasih brezkritično hvaljenega velikana, je Valena z eseji v svoji knjigi, ki nosi zgovoren podnaslov »Prispevki k preučevanju, interpretaciji in popularizaciji njegovega dela«, opozoril, da kritično preučevanje velikega arhitekta še zdaleč ni in tudi nikoli ne more biti končano. Spomnim se predstavitve njegove knjige pred nekaj leti v veliki predavalnici ljubljanske arhitekturne šole, kjer sta se mi v spomin vtisnili predvsem dve stvari. Prva je, da se je Valena odpovedal eni sami, celostni in vseobsegajoči sliki o Plečniku. Njegovo raziskovanje je bilo točkovno, problemsko in natančno odmerjeno. Takšna kombinacija skromnosti in kritičnosti se že v izhodišču odpove ustvarjanju poenostavljenih mitov, kar je zrela, vendar pri nas ne tako zelo samoumevna pozicija. Drug spomin je vezan na Valenovo kritično, celo nekoliko polemično obravnavo Plečnikovega umeščanja arhitekture na teren. Še bolj kot sama teza, ki je bila strokovno učinkovito podprta, se me je dotaknila gesta, ki je nedvoumno dokazala, da Plečnik ni le skupek izročil in večnih resnic, ampak zmes odprtih vprašanj, problemov in predvsem spreminjajočega se dialoga med preteklostjo in sedanjostjo. Plečnik je skozi besede Tomáša Valena postal bolj svež in manj ortodoksen, ne pa na pol okamenel spomenik, na pol turističen produkt, s katerim smo vedno bolj oblegani.

Arhitekt Tomáš Valena je, tako kot Plečnik, v svoji osebi in delu združeval slovenske, češke in germanske kulturne vplive. Zaradi njegove prezgodnje smrti smo ostali brez vsega dragocenega dela, ki bi ga sicer lahko še prispeval v zakladnico branja in razumevanja Plečnika, pa tudi drugih arhitekturnih tem. Za Tomášem Valeno pa ostaja pomembna strokovna zapuščina in pa vedno veljavno stališče, da je kritično preizpraševanje edina plodna pot k novim dognanjem. Ne v hvaljenju in občudovanju, ampak v spoštljivem, doslednem in vedno znova začetem preizpraševanju se skriva smisel ukvarjanja z velikani preteklosti. Samo tako ne okamenijo na svojih piedestalih, ampak ostanejo živo in relevantno izročilo zanamcem.

Miloš Kosec