Sv. Peter v vezeh je rimska cerkev v bližini Koloseja. Je ena izmed pomembnih bazilik Večnega mesta, ki zaradi verig, v katere je bil uklenjen sv. Peter, privablja mnoge romarje. Zaradi slavnega Michelangelovega mavzoleja papeža Julija II. pa je vsaj v primerjavi z Berninijevimi in Borrominijevimi baročnimi interierji dokaj skromno svetišče tudi obvezna postojanka umetnostnih turistov. V središču mavzoleja se namreč vzpenja silovita, napol zasukana Mojzesova figura skupaj s tistima enigmatičnima majhnima rožičkoma na glavi. Menda sta posledica napačnega prevoda Biblije iz izvirnika v latinščino, vseeno pa je čudno, da (še) nista navdihnila kakšnega bestsellerskega romana o zarotah katoliške cerkve. Sicer pa je v Rimu še dovolj materiala za Dana Browna in, upam, še koga drugega z boljšim proznim stilom.

Bazilika je triladijska; v osrednji in največji ladji stoji glavni oltar z lično zastekljeno škatlo – relikviarijem, kjer so spravljene verige, po katerih je svetišče dobilo ime. Vendar pa je glavna ladja skoraj prazna; pač pa sta bolj polni stranski. V levi ladji poteka maša s kakšnimi dvajsetimi udeleženci, ki duhovniku skrbno sledijo v skozi stoletja utrjenem katoliškem obredju. Njihovi telesni gibi, geste, izrečene besede in intonacija izdajajo priučen, a že davno ponotranjen sistem vedenja v skupnosti.

Ozrimo se še v desno ladjo: tudi tu se dogaja nekaj podobnega. Približno enako število ljudi se spoštljivo zadržuje v gruči in zre h kipom na steni. Sicer se ne udeležujejo maše, so pa pripadniki neke druge, ne do popolnosti definirane religije: religije umetnosti. Manifestacije te vere poznajo ustreznice skoraj vsem katoliškim izkazom pravoverja: spominske kartice fotoaparatov se pridno polnijo podobno kot zasebne priprošnje Bogu (mika me reči: kot molilni mlinčki), bliskavice pa morda lahko nadomestijo glasno recitirane molitvene obrazce. Duhovni voditelj skupnosti je tu turistični vodič – namesto talarja ga izdaja živopisan dežnik (zadnje čase tudi nekakšna plišasta roža, očitno v vlogi razpela?), ki ga z molenjem proti nebu ponuja umetnostnemu božanstvu v dar in vernikom v orientacijsko točko obenem. Ne le kristjani, tudi turisti poznajo cerkovnikovo pušico, v kateri glasno zadoni darovani kovanec. Vendar pa turistična varianta ponuja instantno ugodje, ne pa, da ga odlaga nekam v naslednje življenje. Isti trenutek, ko v pušici zadoni petdeset evrskih centov, se v umetniško dragoceni temačni kapeli s katero izmed velikih umetnin prižgejo reflektorji in nam osvetlijo (presvetlijo?) Carravaggijevo Poklicanje sv. Mateja, ne primer. Umetnina se je prej kopala v skrivnostnem polmraku skozi svetlobnike in barvno steklo speljano sončno svetlobo, glede na katero so veliki slikarski in kiparski mojstri tudi zasnovali svoje kipe in platna. Zdaj pa – lux! Snop svetlobe izenači odtenke sence in nam, ko ugasne, ne omogoča privajanja na ponovno temo, ker se takoj najde novi darovalec. Izmenično prižiganje in ugašanje reflektorjev nam dodobra uniči skozi stoletja skrbno pretehtane učinke chiaroscura (ugodje je instantno, vendar pa tudi instantno hitro ugasne, že je treba iskati novih petdeset centov …). Če kdo misli, da so te vrstice le trpko britje norcev iz turističnih množic, se hudo moti; nikjer se namreč nenapisana solidarnost fotografov in popotnikov v iskanju lepega ne izkaže tako ganljivo kot tistih nekaj sekund teme med trenutkom, ko ugasnejo reflektorji, in trenutkom, ko se spet prižgejo. V cerkvi je tišina, v srcih pa skoraj slišimo: »Prej si ti, neznani kolega, daroval svoje cente, da smo lahko ugledali, zdaj pa jih v pušico mečem jaz, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.« Ciniki v občestvu sicer razmišljamo, kako bi bilo, če bi lahko reflektorje turist plačal le zase, drugi pa bi ostali v (metaforični in dejanski) temi. Do takrat pa: Turisti vseh dežel, združite se!

Identifikacijski simboli, s pomočjo katerih lahko prepoznamo brate in sestre v veri, so morda še bolj jasni kot v krščanstvu, ki se nam pogosto izdaja le z diskretnim križcem okrog vratu. Turisti se prepoznamo že na daleč – naše znamenje so opasane torbice s fotoaparati in (Bog nas varuj te zloglasne ločine, ki pa je vsak dan številčnejša!) palice za selfije oziroma sebke, kot se jim menda reče po novem. S tako palico lahko pametni telefon porinemo naravnost pred nos Berninijeve Tereze Avilske in jo zmotimo v njeni senzualni ekstazi – pa kaj zato, če smo zato sami nekoliko bliže estetskemu izpolnjenju.

Pa je pri vsem tem kaj čudnega? Navsezadnje je Rim ne le center krščanstva, ampak tudi rojstno mesto turistov. In to ne le tistih turistov velikega sloga, severnoevropskih aristokratov 17. In 18. stoletja, ki so namesto kakšnega turističnega vodiča domov nosili cele knjižnice Piranesijevih jedkanic, namesto hladilniškega magneta v obliki pomanjšanega Koloseja pa kopije (in izvirnike!) antičnih kipov. Prvi turisti so bili romarji, ki so preko Alp in navzdol po Apeninskem polotoku potovali že v srednjem veku, da bi zrli v iste podobe, h katerim se še danes zgrinjajo – sicer nekoliko drugačne – množice. Zato naj nas ne preseneča, da je v turizmu nekaj teološkega; še posebej pa v kulturnem turizmu – vsaj od 19. stoletja naprej, ko je kult umetnosti in umetnikov dosegel nekakšen božanski status. Sicer pa je tudi avtor tega zapisa zraven pri vseh obredih in si prizadeva stati čim bližje čaščenim podobam ne glede na občasne utvare, da ni del hrupne, glasne in naporne industrije kulturnega turizma.

Miloš Kosec