Britanci o »Kontinentu« vedno govorijo kot o nečem zunanjem in vsaj malce tujem; Evropa se za Otočane začne onkraj Rokavskega preliva, ki je vsaj s kulturnega in družbenega gledišča pogosto obsežnejši od Severnega Atlantika, ki Britanijo deli od Združenih držav. Anglosaksonska kultura bivanja se zato nekomu, ki je vajen srednjeevropske »solidnosti«, pogosto prikazuje kot prepišna in površna zmes špekulativne arhitekture in notranje opreme dvomljivega okusa, obdana z debelo (in velikokrat povsem resnično) plastjo stereotipov iz literarne in filmske popularne kulture. »An Englishman’s home is his castle,« Angleževa hiša je njegova trdnjava – znani izrek drži že od nekdaj enako kot danes. Ne le v prenesenem pomenu: jarke med ulico in vrstno hišo, ki kletnim etažam dovajajo zrak in (skromno) svetlobo, lahko beremo kot jasno cezuro med javnim prostorom in privatnim svetom udobja in suverenosti – kot pravi obrambni jarek torej. Čezenj se do glavnega vhoda namesto dvižnega mostu vzpenjajo stopnice– ozka brv je edina povezava do javnega prostora ulice in trga, tega v anglosaksonskih mestih velikokrat privatiziranega nebodigatreba. Slavni izrek Margaret Thatcher: »Družba ne obstaja« je torej malce prisoten že v tradicionalnem angleškem bivališču.

Angleževa hiša – od javnega prostora jasno ločena trdnjava individualnosti in zasebnosti

Morda najbolj presenetljiva lastnost britanske hiše je dejstvo, da se je skozi čas tako malo spreminjala. Še posebej, ker se je britanska družba v primerjavi s »kontinentalno« v zadnjih stoletjih veliko hitreje preobražala in menjavala identiteto: iz relativno revne agrarne države je med prvimi postala zares urbana družba, preobrazila se je v pomorsko in kolonialno velesilo, prva je vstopila v delirij industrijske revolucije in jo med prvimi tudi zapustila. Ob vseh teh silovitih spremembah je britanski bivanjski ideal ostal enak – opečnata vrstna hiša z lastnim vhodom z ulice, po eno sprednjo in zadnjo sobo in ozkim stopniščem na sredi. Glede na finančno sposobnost lastnika oziroma najemnika je bilo mogoče preprosto shemo poljubno ponoviti v nadstropjih in kleti. Vertikalna orientacija stanovanja je še ena izmed otoških posebnosti, ki je kontinentalne obiskovalce že od davnega spravljala v veliko začudenje: »Te ozke hiše s tremi ali štirimi nadstropji – eno za obedovanje, drugo za spanje, tretje za druženje, podzemno za kuhinjo in podstrešje za služabništvo – in hitrost ter neprisiljenost, s katero člani družine menjavajo nadstropja, spominja na živahnost ptičje kletke …« je ob obisku Londona na začetku 19. stoletja ugotavljal Louis Simond. Še bolj kot na prvi pogled rigidna, v svoji večstoletni zgodovini pa obenem neomejeno prilagodljiva vrstna hiša, tujca preseneti dejstvo, da je preprosta shema obenem zadovoljila najnižje in najvišje sloje družbe. Razlike obstojijo le v velikosti in številu nadstropij, ne pa v samem konceptu. Da bi bila aristokratska palača le povečana delavska hišica, proletarsko bivališče pa le minimirana meščanska rezidenca, je v ostalih evropskih državah nepredstavljivo. V Angliji je bil individualizem vedno pomembnejši od jasno vidne socialne delitve – skrajni individualizem pa, paradoksalno, najbolj izrazito uteleša ravno standardizirana in povsod prisotna vrstna hiša.

Druga na drugo “naložene” dvonadstropne stanovanjske enote po vzoru tradicionalne vrstne hiše na Malpas Road, London

V to spoštljivo in obenem nekoliko strašljivo rigidno izročilo se je kljub vsemu uspelo vriniti nekaj desetletjem, ko je kazalo, da se bo koncept bivanja v skladu z vzponom socialne države in britanskega odvoda državnega socializma radikalno spremenil tudi na Otoku. Po drugi svetovni vojni se dogodi eden najbolj radikalnih družbeno-političnih prevratov v britanski zgodovini, za katerega pa nihče ne predvidi, da bo trajal le nekaj let – kljub zmagovitemu medvojnemu vodstvu klenega torijca Winstona Churchilla oblast po koncu vojne prevzame laburistična stranka. Preštevilnih medvojnih žrtvovanj vajena javnost se po koncu spopadov ne želi vrniti v predvojni konservativno razredno družbo, ampak se začne ozirati k socialni državi, socializmu in enakim možnostim za vse. V zraku je vonj nove, bolj pravične in egalitarne družbe, socialna varnost in družbeno-politična participacija vsaj načeloma nista več odvisni od količine privatnih sredstev posameznika. Čas sovpade s kratkotrajno mednarodno zmago arhitekturnega modernizma, ki se na Otoku v šestdesetih letih preveša v danes obenem zaničevani in slavljeni brutalizem. To so leta velikih javnih stanovanjskih projektov, socialnih stanovanj in novo nastalih mest na podeželju. Že v sedemdesetih pa se z gospodarsko krizo, zmago konservativcev in prvimi obrisi nove neoliberalne paradigme (ki ji v arhitekturi kot senca približno istočasno sledi postmodernizem) utopija petdesetih preobraža v distopijo. Repetitivni bloki z zunanjimi dostopnimi hodniki, slabo vzdrževanimi skupnimi prostori in prometno ter kulturno izolacijo postanejo urbani slumi ter prizorišča filmskih vizij bližnjega družbenega propada. Britanska modernistična urbana antiutopija ima svojo najprepričljivejšo utelešenje v Peklenski Pomaranči Stanleyja Kubricka.

Zunanji dostopni hodnik v tretjem nadstropju postane “ulica” z “vrstnimi hišami”

Kakšno pot je v konfliktu idealov visokega modernizma in realnostjo novega konservatizma ubrala britanska arhitektura? Jasno, vrnila se je k dobri stari vrstni hiši. Na primeru povsem nevpadljivega stanovanjskega kompleksa na Malpas Road v londonski četrti Brockley pa lahko opazujemo nenavadno sintezo idealov in tradicije, v katero so arhitekturo vodile zunanje okoliščine. Na prvi pogled gre za nečlenjen in celo po merilu drugorazrednega stanovanjskega kompleksa iz sedemdesetih nenavdahnjeno arhitekturo, kjer stanovalca do vhodov v stanovanja v posameznih nadstropjih vodijo zunanji hodniki in tako ustvarjajo vsaj minimalni približek javne ulice. Na tipičnih zunanjih dostopnih hodnikih štirinadstropnega bloka pa kmalu ugotovimo, da ne stojimo več pred posameznimi stanovanji, ampak pred čisto pravimi dvonadstropnimi vrstnimi hišami, ki se od svojih viktorijanskih predhodnic in postmodernih potomk razlikujejo le v dejstvu, da so namesto na trdnih tleh naložene druga na drugo. Ekonomično sintezo bivanjskega ideala in omejenih finančnih zmožnosti v bolj popolno iluzijo spreminjajo vhodna vrata, ki bi bila lahko izdelana tudi pred sto leti.

Prizori tradicionalistične udomačitve angleškega modernizma na Malpas Road, London

Ko vstopimo v vežo ene izmed takšnih »hiš na strehi«, pa opazimo, da je zvesto kopirana tudi notranjost tipične hiše s tradicionalno razporeditvijo. Možnosti večjih sob, bivalno-kuhinjskih kombinacij in združevanja hodnikov in stopnišč z dnevnim delom je zavržena. Namesto tega nas (ne) preseneti ozek hodnik s stopniščem v nadstropje, ob katerem je razporejena peterica sob in kuhinja. V opeki realizirana deziluzija z visokimi aspiracijami povojne egalitarne družbe tako od modernizma ne prevzame skoraj ničesar drugega kot razvoj gradbene tehnike, »nadstavba« je tu – dobesedno – dobra stara tradicionalna vrstna hiša. Imamo pred sabo udomačeni modernizem? Ali pa le času primerno preoblečen in špekulativno, drug nad drugega nagrmaden večni bivanjski ideal?

Miloš Kosec