Bela, v berlinskem vetru plahutajoča platnena koža na Reichstagu nekaj let po nemški združitvi, preden ga je v sodobni parlament začel obnavljati Norman Foster; oblačenje mostu Pont-Neuf v Parizu; dela bolgarskega umetnika Christa in njegove že nekaj let pokojne žene Jeanne-Claude so se v javni spomin zasidrala kljub temu, da so bila zasnovana kot začasne prostorske instalacije, za katerimi razen fotografij, posnetkov in načrtov ni ostalo nič. Pred nekaj dnevi se je zaključila najnovejša in verjetno zadnja instalacija, ki sta jo umetnika zasnovala še skupaj, v ženin spomin pa jo je izvedel Christo s pretežno lastnimi sredstvi. Zgodba o umetnosti, ljubezni in … pištolah.
Umetniško delo Plavajoči pomoli (Floating Piers) presega vsa prejšnja po obsegu, obiskovalcih in sredstvih, potrebnih za realizacijo. Petnajst milijonov evrov vredno instalacijo predstavlja sistem skoraj tri kilometre dolgih pomolov na jezeru Iseo v italijanski Lombardiji. Z živo rumeno tkanino prekriti pomoli počivajo na dvesto dvajset tisoč plovnih kock iz polietilena, zaradi katerih pomoli »lebdijo« nad jezersko gladino. Ne le instalacija, tudi število obiskovalcev je bila gigantskega obsega: v dveh tednih, kolikor so Plavajoči pomoli trajali, je po njih hodil več kot milijon obiskovalcev (!), in to v kraju z dva tisoč stalnih prebivalcev.
Christo vedno znova poudarja, da so njegova umetniška dela dejanja čiste estetskega navdušenja, da ne sporočajo ničesar onkraj trenutnega izkustva in da v sebi ne nosijo kakšnega »globljega« sporočila. Njegova umetnost torej lebdi na površini podobno kot Plavajoči pomoli; ob tem se človek spomni na znano izjavo Andyja Warhola: »Če želite vedeti vse o Andyju Warholu, glejte na površino mojih slik in filmov in mene samega, tam sem. Nič več ne skrivam v globinah.« Kljub temu pa Plavajoči pomoli niso prvo Christovo umetniško delo, ki so podvrženi močni umetniški in tudi družbeni kritiki. Najprej seveda zaradi ogromnih sredstev, ki so potrebna za megalomanske instalacije, ki jim mnogi ne priznavajo kakšnega umetniškega učinka. Tudi Plavajoči pomoli so se izkazali predvsem za priložnost za selfie, priložnost za instant participacijo dobrega miljona obiskovalcev, ki so preplavili majhen kraj, redno povzročali zlom transportnega sistema in nasploh ohromili življenje ob jezeru. Ves material, ki je bil potreben za izvedbo Christove intervencije, naj bi bil po teh kaotičnih dveh tednih recikliran, vendar pa: kdo potrebuje kilometre in kilometre rumene tkanine? Kdaj ste si nazadnje zaželeli eno, ali pa nekaj tisoč polietilenskih kock? Tako za proizvodnjo vsega tega materiala kot za njegovo učinkovito reciklažo so potrebna sredstav in energija – čisti presežek umetniške instalacije torej ni le estetskega, ampak tudi ekonomskega značaja …
Za najbolj kontraverzno pa se je izkazala do pred kratkim malo znana informacija, da celotne akcije ni financiral izključno Christo, temveč jo je omogočila tudi družina Beretta, lastnica najstarejšega orožarskega podjetja na svetu, ki med drugim proizvaja pištole tudi za ameriško vojsko, na jezeru Iseo pa ima v lasti otok z dvorcem, do katerega je Christo razpel svoje pomole. Kot poudarja odličen kritični članek na svetovnem spletu, je podjetje Beretta ob odprtju umetniškega dela objavila spodnji facebook zapis (v času pisanja tega članka je že odstranjen):
Plavajoči pomoli niso ne prva ne zadnja povezava med orožjem in umetnostjo. Morda predstavljajo inverzno izjavo tisti znani nacistični »Ko slišim besedo kultura, primem za revolver!« Sami so na objavi zapisali več, kot so si verjetno želeli: »Naslednjič, ko kdo pripomni, da pištole ne ustvarjajo umetnosti …« Še pomembneje pa se zdi, da je Christova instalacija še en dokaz, da avtonomna ali celo »čista estetska« senzacija ne obstaja, ampak s svojo umeščenostjo v svet nujno izgubi svojo domnevno čistost in privzdignjenost – kar pa verjetno niti ni treba posebej poudarjati komurkoli od milijona obiskovalcev, ki so v človeških rekah preplavili pomole in vasice, ohromili promet in ustvarili nekaj milijonov instagram selfijev. Sublimna instalacija in orožarski oglas, umetniška izjava in javni spektakel, med njimi ni nujne razlike.
Miloš Kosec
