'---

Aprila 2013 je praznovala stoti rojstni dan arhitektka Juta Krulc. Bila je zadnja še živeča Vurnikova učenka. Njeno zanimanje za interier in ljubezen do botanike sta jo po spletu življenjskih okoliščin pripeljala do krajinske arhitekture. V povojnem času je kot asistentka profesorja Jegliča z Biotehniške fakultete urejala arboretum Volčji Potok. Leta 1957 je začela samostojno pot, na kateri je oblikovala več kot tristo vrtov. Risala in brala je brez očal. Žal ji je le bilo, da nikoli ni naredila izpita za avto.

100 ustvarjalnih let arhitektke Jute Krulc

Konec marca 2013 smo jo obiskali v Žireh. Živela je s hčerko Majo in njenim možem Tomažem Kržišnikom. V stotih letih ni pomnila tako hude zime, kot tiste.

Koledarsko naj bi zima že minila, vendar se zdi, kot da se še nima namena posloviti. Je z naravo kaj narobe?

Vedno sem imela rada naravo v vseh letnih časih. Od nekdaj si v dnevnik zapisujem, kdaj pokukajo na plano prve rastline, vodim dnevnik rasti, kdaj se začne pomlad, kakšno je vreme. V vseh teh letih ne pomnim tako dolge in hude zime.

Je to posledica podnebnih sprememb?

Vsekakor. Včasih je bila tista prava pomlad. Letni časi so imeli svoj red. Zdaj pa nikoli ne vemo, kaj nas čaka. Narave se ne da prehiteti in pretentati. Nikoli nisem verjela, da je lahko tu v Žireh prava burja. Nekatera drevesa se nevarno nagibajo. Močvirska cipresa, ki je tu za hišo, je imela denimo vse pogoje, da bi odlično uspevala, pa se potem z vremenom vse zgodi drugače. Narava je res posebna. Tukaj je dosti dreves, ki so bila obsojena na propad, pa so se izkazala za zelo trdovratna in odporna. Druga, ki bi tukaj morala dobro rasti, pa ne uspevajo. Ni pravila, sproti vidim, kaj se obnese in kaj ne, nikoli se točno ne ve. To je čisto drugače, kot so nas učili. Odstopanja so taka, da ne bi verjel.

Človeški posegi v naravo so lahko usodni. Tu je nekoč reka Sora tekla v meandrih, med jelšami in topoli, po regulaciji pa vsako jesen poplavlja in takrat ponoči s strahom spremljam, kaj se bo zgodilo, kako se bo končalo. Dostikrat dobesedno obtičimo v hiši sredi jezera.

Študirali ste pri prof. Vurniku. Kakšna je bila vaša arhitekturna pot?

Takoj po študiju sem odšla v Beograd, kjer sem nekaj časa živela in delala. Dodobra sem spoznala srbski slog. Od nekdaj me je zanimal interier, notranje opremljanje, vendar prva leta po vojni ni bilo toliko poudarka in posluha za notranjo arhitekturo in sloge. Tudi denarja ni bilo za to. Kasneje sem se preusmerila v krajinsko arhitekturo, vendar me zanimanje za interier ni nikdar zapustilo. Vrt in interier sta zelo povezana.

Kaj vas je vodilo v krajinsko arhitekturo in urejanje vrtov? Vas je narava od nekdaj zanimala?

Že kot otrok sem rasla z rastlinami. Z bratrancema smo osvajali hribe. Do potankosti smo poznali Šišenski hrib, vse rastline in ptice. Bil je naš.

Do urejanja vrtov je prišlo postopoma. Najprej sem se posvečala arhitekturi. Pozneje, po vojni, ko sem se vrnila v Slovenijo, pa je bil potreben premik naprej. Mož je bil v ujetništvu in po vojni ni dobil službe, bilo je zelo težko. Začela sem risati rože, kar mi je bilo od nekdaj v veselje.

Kasneje je mož dobil službo pri hidrometeorološkem inštitutu, kjer so potrebovali knjigo rastlin za opazovalce. Dobila sem nalogo ilustrirati rastline, ki so jih potrebovali v evidenci. Na seznamu je bila tudi magnolija, ki je do takrat še nisem nikdar videla. Ker nisem vedela, kje bi jo lahko našla, da bi jo narisala, sem se po nasvet obrnila k takratnemu profesorju na novoustanovljeni biotehniški fakulteti Cirilu Jegliču. Tudi on ni vedel, kje raste, zato mi jo je pokazal v eni izmed knjig. In sem jo prerisala. Kasneje sem jo prvič opazila v Piranu in to je bil moj prvi stik z magnolijo.

Prof. Jeglič me je čez manj kot mesec dni poklical in mi ponudil delo asistentke na fakulteti. Tu so se začeli večji projekti. V tem času smo projektirali Arboretum Volčji Potok, in ko sem videla, kako to poteka, sem vedela, da se bom posvetila krajinski arhitekturi. Profesor je želel zbuditi zavest, željo in čut za krajinsko arhitekturo. Poudarjal je, naj najprej spoznamo slovensko deželo in krajino, šele nato tujino. Tako sem postopoma začela obiskovat tudi tuje vrtove in razstave. Ker je bila takrat krajinska arhitektura kot stroka še v povojih in je bilo strokovne literature malo, sem kupovala revije, najprej nemške, kasneje še angleške. Tudi profesor Jeglič o krajinski arhitekturi ni vedel veliko, zato sem se organizirala in vse preučevala sama.

Leta 1957 ste zapustili fakulteto in odšli na svoje. Pričeli ste samostojno urejati vrtove. Kako to?

Profesor je zbolel in se je želel upokojiti, vendar je dejal, da moram v tem primeru tudi jaz zapustiti katedro in dati odpoved z mesta asistentke. Res je bilo tako. Takrat mi je bilo zelo hudo. Oče me je tolažil, da očitno mora biti tako. Šla sem na svoje. Dobila sem leto neplačanega dopusta, da sem zapustila fakulteto. Začetek je bil krut, ampak je bilo vredno.

Ali poznate natančno število vrtov, ki ste jih oblikovali? Jih je res več kot tristo?

Mnogo več, še sama ne vem. Prvi načrt je bil za arboretum. Profesor me je opozoril, naj ne označujem preveč natančno, saj je to zamudno. Na začetku smo vrisovali vse vode, odvode, cevi, napeljavo … Načrt še vedno hranim. Tako se je vse začelo. Z risanjem arboretuma …

Je načrtovanje vrta podobno načrtovanju hiše?

Nekako, da. Vedno je pomemben pogled iz prostora v naravo. Vrt in hiša morata biti vedno povezana. Veliko je odvisno od življenja v stavbi sami. Kdo tam živi in kako. Ko sem začela študirati angleške vrtove, je bil vedno poudarek na povezavi med vrtom, domom, bivanjem.

Kakšna je kultura vrtov pri nas? Se je nivo v zadnjih letih kaj dvignil?

Malce bolje je že, vendar samo na videz. Redki so tisti, ki imajo vrt zaradi sebe, in ne zaradi drugih, zaradi videza, odnosa do sosedov.

Žalosti me, da so še vedno najpomembnejši avtomobili. Prostor se jim prilagaja. Preveč je važen videz. Včasih je avtomobil pomembnejši kot lepo urejen vrt. Ljudje že tako majhne parcele namenjajo napačnim stvarem, najlepši, sončni del vrta namenijo parkiranju, vrt pa zasadijo nekje na severu, kjer je obsojen na propad.

Z veseljem delam takrat, ko vidim in začutim, da naročnik čuti potrebo po vrtu, ko vem, da bo živel z njim, se mu predal. Narava nam da veliko.

Ti vrtovi so tudi najbolj opaženi, najbolj pristni. Tudi če so kdaj rahlo zanemarjeni, se takoj vidi, da tam prebiva nekdo, ki ljubi naravo, ne videza. Vrt lahko človeka počasi spremeni, ga prevzame.

Lahko po vrtu spoznamo človeka?

Postopoma lahko. Ljudje znajo tudi dobro pretentati, vendar se jih da hitro prebrati. Kmalu vidiš, kdo je iskren. Pri malenkostih se vidi, ali je vrt pristen ali le navidezen.

Ali še vedno spremljate svoje vrtove? Jih kdaj obiščete?

Dostikrat. Vseh ne morem, jih je preveč. Naredila sem veliko napako, da nisem šla delat vozniškega izpita. Če bi sama vozila, bi bilo v vseh teh letih drugače, tako pa si odvisen od različnih okoliščin. Saj je lepo iti tudi z avtobusom, vendar za vse vedno zmanjka časa. Spomnim se izleta v Kragujevac. Profesor Jeglič se mi je prav smilil, ker ob vsem cestnem kaosu med vožnjo ni mogel opazovati čudovite narave. Takrat sem si rekla, da je to veliko breme, in sem se odločila, da izpita ne grem delat. Pa tudi mož ni bil ravno naklonjen ideji, da bi ženska šofirala.

Kdaj lahko rečemo, da je vrt dokončan? Je to sploh mogoče?

Ne, seveda ne. Prva leta noben vrt ni ravno privlačen, traja štiri, pet let, da se napolni, potem je deset, petnajst let čudovit in zasije v svoji najlepši luči, če je seveda vzdrževan. Lahko pa tudi odmre. Tudi rastline in drevesa umirajo, od lastnikov je odvisno, kako vrt spremljajo, kako živijo z njim. Občasno je kaj treba tudi spremeniti, dodati.

Po koliko letih se pokaže potreba po prenovi?

Odvisno od zasaditve. Nekatere rastline zdržijo zelo dolgo, druge ne. Angleški vrtovi so stari tudi po sto let, pa so še vedno čudoviti. Nekaj jih je v Franciji, najlepši pa je meni osebno še vedno italijanski vrt Ninfa v Latini južno od Rima. Njegova zgodovina sega vse do srednjega veka, ruševine so lepo vpletene v park, kjer se narava prepleta z arhitekturo. V 20. stoletju so ga prenovile žene grofov in še vedno velja za enega najlepših vrtov v Evropi. S hčerjo Majo sva si ga šli ogledat ravno v času pogreba papeža Janeza Pavla II., žal pa je za javnost odprt le kratek čas in hitro zmanjka časa za celoten ogled. Tam šele začutiš, kaj se v naravi da pokazati in kakšna je njena moč.

Pri vrtu je vedno nekaj človeške intervencije, potem pa je pomembno vzdrževanje. Od posameznih rastlin je odvisno, koliko časa bodo zdržale, tako se na vsakem starem vrtu poznajo dobe, pomembno je, kako jih vključiti v sodobnost.

Kakšne so sodobne smernice?

Vsekakor odmik od narave. Vedno manj je naravnih materialov, moderno je vključevanje grobih, umetnih materialov, stekla in jekla. Na prvi hip so stvari mikavne, zanimive, kaj kmalu pa se pokaže, da to očesa ne privlači. Naravni materiali so še vedno najlepši. Na primer, antični kipi v italijanskih vrtovih so prav simpatični. Kamen je lahko zelo privlačen, lahko pa je tudi zelo odbijajoč, če mu damo trdo, grobo formo. Kdaj me ob pogledu na kakšne grozne oblike kar zmrazi.

Kateri vrt pa se vam zdi najlepši v Sloveniji?

Zagotovo med najbolj premišljene in dobro urejene vrtove sodijo Velenjski vrtovi. To je skupek štirih zasebnih parcel na večjem območju, lastniki so že pri načrtovanju bivališč vrt povezali z bližnjim gozdom, delno posekali smrečje in ga vključili v celoto. Niso preveč sodobni, živijo z njim in ga imajo zase. Še vedno ga zelo rada obiščem.

Še vedno projektirate?

Še vedno. Dokler mi bodo služile oči, bom. Decembra lani sem prebolela kar nekaj viroz in takrat so mi začele nagajati oči. Zaskrbelo me je, da bi me od vseh reči ravno oči pustile na cedilu, pa mi je hči prinesla neke kapljice in na srečo se je čez čas vse dobro končalo. To bi bila največja kazen zame, saj še vedno zelo rada rišem geranije in druge cvetlice.

Kaj trenutno delate?

Trenutno delam načrt čebelarju. Na 15 hektarov velikem ozemlju je treba urediti zasaditev, ki bo primerna za čebele. Velik projekt, ki se bo verjetno razvijal leta.

Koliko časa se ukvarjate z enim projektom?

Odvisno od tega, kaj si človek želi. Lahko traja tudi več let.

Spremljate izvedbo?

Če se le da. Pri zasaditvi sem po navadi zraven. Dobro je, če naročnik vsaj malo ve o vrtu. Se je pa tudi že zgodilo, da kdo niti lopate ne zna zapičiti v zemljo in sem levji delež opravila sama.

Ali kdaj koga tudi zavrnete?

To ravno ne, jim pa povem, jih opozorim, če nekaj ne gre skupaj in se ne bo obneslo. Marsikdo zadeve vseeno naredi po svoje, potem pa mi čez čas povedo, da sem imela prav.

Živite v Žireh?

Da, zadnja leta. Tu (pri hčeri Maji in možu Tomažu Kržišniku) imam svojo sobico. Pred dvema letoma sem si zlomila kolk in imela blag srčni infarkt, zato sem večino časa v Žireh. Nekaj dni na teden še vedno preživim v Ljubljani, v Šiški. Kdaj tudi več, treba je urediti kakšen načrt, kaj skopirati, pogledati h komu na vrt.

Kje se počutite bolje, v Ljubljani ali Žireh?

Po pravici povedano, v Žireh. Tu je več narave, mesto je pač mesto.

V mestu so vrtovi sicer majhni, vendar vsak vrt z veseljem narišem. In potem z užitkom gledam, kako lastnik dobi veselje do dela na vrtu, do bivanja z njim. Tega se vedno znova razveselim. Vrt ti veliko da. Ni samo stokanje in tarnanje, zakaj se je treba truditi, koliko dela je z vsem. Treba je spremljati rast.

Se pravi, da vrt hitro okuži, pa tudi nekako zasužnji …

Zagotovo, vendar je to treba sprejeti, vzeti za dobro. Ljudje, ki živijo z naravo, so drugačni od pisarniških. Vrt nam mora biti v veselje, za dušo. Vrt nas izpopolnjuje, ne pa da smo odvisni od trenutnega trenda. Dandanes se življenje odvija prehitro, narava pa se ne pusti.

Te dni praznujete 100. rojstni dan. V čem je vaša skrivnost?

Ne vem … narava. Verjetno pa malo tudi geni. Nikoli si nisem mislila, da bom dočakala takšno starost.

Še kdaj bosi stopite na zelenico?

Seveda, najraje se bosa sprehodim po jutranji rosi, tej zdravilni naravni terapiji so včasih rekli knajpanje, po nemškem duhovniku. Že moje tete so to počele, pa so bile mestna dekleta.

Kaj radi prebirate?

Od knjig recimo roman Ana Karenina, še vedno rada prelistam tudi kakšno botanično ali arhitekturno strokovno revijo.

Kdaj je vam vrt najljubši? Zjutraj, zvečer? Spomladi? Jeseni?

Vedno. Ob vseh urah in časih. Le v najhujši vročini in sopari ne, takrat se mi ovenele rastline prav smilijo. Razveselim se, ko se dvignejo nazaj in vidim, da se počutijo bolje. Kdaj se kar jezim nase, kako smešna sem, ko s kakšno rožo spregovorim besedico. Vendar v tem ne vidim nič slabega. Nasprotno.

Kaj svetujete naročnikom, ko jim narišete vrt?

Najpomembnejši se mi zdi dotik z zemljo. Da začutijo vrt, zemljo, prst. Vsaj meni največ pomeni, ko zariješ prste v zemljo in mine vse hudo, čas se ustavi. Ko potipaš, ali ima zemlja dovolj vlage, ko spremljaš rastline. Dotik z zemljo pomaga.

Kaj vas navdihuje?

Sreča, zadovoljstvo z delom. Ko vidiš, da si dobro opravil delo, da se zadeva obnese, ko vidiš, da je rezultat nekoga osrečil.

Biti zadovoljen z malim, s tistim, kar imaš, ne da si želiš nedosegljivo. Veseliti se drobnih stvari.

Pripravila: Polona Mlakar Baldasin in Matevž Granda

Foto: Polona Mlakar Baldasin

* Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Hiše.