Pred uveljavitvijo intenzivnega kmetijstva je bil eden najboljših načinov za pridobitev novih obdelovalnih površin požigalništvo. Ne le, da je požar sam od sebe uničil večino dreves, ki so ovirala razširitev polj, plast pepela je ustvarila tudi izredno rodovitno plast in tako prvinsko pognojila bodoče kmetijske površine. Takšno dinamiko bi lahko razširili tudi na naravi nasprotno okolje, mesto. Vsaj od vznika modernosti v osemnajstem stoletju so katastrofe poleg uničenja pogosto prinesle tudi prej nezamisljiv razvoj: izreden razvoj Lizbone po potresu in cunamiju l. 1755 in preobrazba in pospešena rast Ljubljane po potresu l. 1895 lahko služita kot dva značilna primera. Uničenje se z industrijsko revolucijo in ekspanzijo kapitalistične proizvodnje spremeni iz enoznačne katastrofe v ambivalenten pojav: ustvarjati začne priložnosti za nov, še skokovitejši razvoj. Rušenje postane razvojno zaželeno. Lep primer takšnega »razvojnega«, čeprav nenačrtovanega rušenja, podajal. 1797 Goethe v pismu Schillerju, ko mu opiše usodo svoje družinske hiše v Frankfurtu po bombardiranju med vojnami z revolucionarno Francijo:
»Hišo mojega deda skupaj z dvoriščem in vrtom so podjetni ljudje iz patricijskega domovanja frankfurtskega veljaka spremenili v nadvse uporabno trgovsko postojanko. Nenavaden dogodek med bombardiranjem je sicer uničil stavbo, a je še celo danes, na pol porušena, vredna dvakrat več od kupnine, ki jo je zanjo prejela moja družina pred enajstimi leti. Prav verjetno je, da bo ostanke v prihodnosti kupil in obnovil spet kak drug poslovnež, in lahko si je predstavljati, da bo v tem podjetnem mestu in še posebej v mojih očeh postala simbol še tisoč drugih možnosti.«
Večje, kot je uničenje, večji je simbolni in finančni potencial ostanka. Pogorišče ali ruševina sta tako območji, ki z radikalnim razvrednotenjem trenutne vrednosti postaneta potencialno toliko bolj donosni naložbi v prihodnosti. Zato ni naključje, da so prizorišča največjih razvojnih prebojev in investicij, gentrifikacije in pogosto najbolj zanemarjene in uničene četrti. Njihov razvojni potencial, ki ga z razvrednotenjem okrepi uničenje, ne pa dobrodelnost investitorjev, je glavni razlog. Ekstremni primer takšne dinamike bi morda lahko bila Cona v slavnem filmu Stalker (1979) Andreja Tarkovskega. Cona je območje skoraj popolnega postapokaliptičnega uničenja, vendar pa se nekje v njenem osrčju skriva točka, ki naj bi človeku izpolnila najbolj skrite želje. V tej alegoriji si uničenje poda roko s popolnim potencialom: ničvredno in poceni zemljišče na eni strani, neomejena možnost profita na drugi. Bi lahko našli bolj popolne developerske sanje?

stalkerkwld
Andrej Tarkovski: Stalker (1979)

Kljub visoki rasti globalnega prebivalstva, urbanega prebivalstva pa še posebej, je čas skokovitih ekspanzij mest na Zahodu minil že pred nekaj desetletji. Večina mest danes doživlja stagnacijo z rahlimi porasti. Celo svetovno pomembne finančno-poslovni in kreativni centri, kot je London, rastejo le počasi, veliko počasneje kot v obdobju industrijske revolucije. Relativno nova izkušnja za razviti svet pa je spopadanje z opaznim upadom prebivalstva, ki gre z roko v roki s procesi deindustrializacije in selitvijo proizvodnje v države razvijajočega se sveta. Morda najbolj razvpit primer je Detroit, ki je bil v obdobju razcveta eno od svetovnih središč avtomobilske industrije, danes pa služi za kuliso distopičnih fantazij propada. Njegovo izpraznjeno središče in razvrednotena zemljišča so postala priljubljena prizorišča foto safarijev, katerih rezultati, fotografske serije prizorov propada, so se v novem tisočletju začele širiti kot gobe po dežju. Ti fotografi pravzaprav le nadaljujejo dolgo tradicijo nad lastnim propadom fasciniranih opazovalcev. Že v devetnajstem stoletju se je nekoliko nekrofilno zanimanje utelesilo v zanimivem literarno-likovnem motivu Novozelandca med ruševinami katerega izmed nekdaj velikih evropskih mest, kot je na primer Novozelandec na spodnji Doréjevi grafiki, ki skicira ostanke razvaljenega Londona, kot da bi v popotno skicirko beležil rimske ostanke ali razvaline grških templjev.

10
Gustave Doré: Novozelandec pred ruševinami Londona

Detroit je morda skrajni, nikakor pa edini primer sodobnega krčenja mest. Nekateri izmed nekdanjih industrijskih centrov vzhodne Evrope, kjer je deindustrializacija zaradi tranzicije iz komunistične v kapitalistično ekonomijo potekala še posebej hitro in radikalno, doživljajo podobno usodo. Med njimi je vrsta mest nekdanje Nemške demokratične republike, od katerih je Dessau-Roßlau eno izmed huje prizadetih. Nekdaj eden izmed cvetočih centrov industrije je v zadnjih osmih letih izgubil že nad 10% prebivalstva in nič ne kaže, da se bo trend kaj kmalu ustavil, tudi zaradi demografsko izrazito neugodne sestave prebivalstva. Nedavni članek v reviji The Economist pa ponuja vpogled v nenavadno tehniko boja mestnih oblasti z urbano implozijo.
Od leta 2002 naprej se Dessau-Roßlau proti svojemu propadu bori tako, da se uničuje kar samo. Kajpak gre za kontrolirano uničenje: mestni načrtovalci so skozi celoten osrednji predel mesta vrisali pas v obliki črke S, kjer so nato izvedli množične rušitve tovarn in odsluženih stanovanjskih blokov. V centru mesta je tako nastala nova praznina, porasla s trato, med katero se tu in tam dvigajo ohranjene stavbe. To »upravljanje propada«, kakor so ga poimenovali, je do neke mere delovalo blagodejno. Zainteresirani meščani imajo možnost prisvojitve majhnih, 400 m2 velikih kvadratnih parcel te osrednje Cone, na katerih lahko oblikujejo poljubne programe, kar naj bi omogočilo participacijo prebivalcev. Vendar pa je načrt naletel tudi na nepričakovane ovire. Izkazalo se je, da veliko število ljudi ni pripravljeno zapustiti svojih stanovanj iz časa socializma. Poleg tega se je s prvimi rušenji vrednost okoliških stanovanj povečala, deloma zaradi prodora sonca in narave v prej gosto pozidana območja, deloma pa zato, ker je eliminacija dela stavbnega fonda bolj uravnotežila ponudbo in povpraševanje na nepremičninskem trgu. Rušenje, podobno kot gradnja, nikoli ni le nevtralna, »higienična« operacija, ampak ima vedno tudi realne tržne posledice. Zato prebivalci mnogih stavb v teh novih razmerah niso želeli zapustiti in jih prepustiti rušenju. Večina načrta je bila kljub temu uresničena, novo nastala cona uničenja v srcu mesta pa na razvoj območja do neke mere že deluje blagodejno.

dessau
Dessau-Roßlau: poteza kontroliranega uničenja

Vendar pa je pri vrednotenju »upravljanja propada« treba biti previden. Nedvomno gre za korak naprej od postmodernistične prakse rušenja celotnih spodletelih modernističnih sosesk (kot npr. razvpito rušenje soseske Pruitt-Igoe l. 1972) in njihovo nadomestitvijo z novimi, podobno zgrešenimi soseskami. To ponavljanje napak je vse prepogosto spominjalo na arhitekturno parafrazo znanega Marxovega gesla, da se zgodovina vedno ponavlja, prvič kot tragedija (modernizem) in drugič kot farsa (postmodernizem). Vendar pa navidezna demokratična in participativna narava »upravljanja propada« le težko prikriva tudi nekatere druge asociacije. Od oblasti sankcionirano zasebno prisvajanje parcel nas spominja na prisvajanje zemlje v obdobju osvajanja Divjega zahoda in, morda nekoliko bolj aktualno, na neregulirano privatizacijo v obdobju tranzicije. Še najbolj pa nas lahko zmoti dekadentni moment procesa, ki uničevanje razume kot okraševanje mesta. Rušenje ne postane nič drugega kot estetizirano ekonomsko uravnavanje ponudbe in povpraševanja, kjer participacija spremeni meščane v neke vrste nezavedne sostorilce. Morda bi lahko celo trdili, da jih spreminja v novodobno različico starih Rimljanov, ki so bili po propadu Rimskega cesarstva prisiljeni v večstoletno životarjenje med ruševinami, vendar s to pomembno razliko, da jih v ciničnem obratu navduši nad uničevalnimi mehanizmi kapitalistične dinamike in jih pretvori celo v sodelavce pri rušenju lastnega mesta. Se je apokalipsa morda že zgodila, pa je še nis(m)o opazili?

dessau2
400 m2 za vsakogar?

Članek v Economistu sklene z mislijo, da so mesta od nekdaj rastla in propadala ter pri tem nenehno spreminjala obliko, kar je del njihove privlačnosti in lepote. Z mnenjem, da je mesto dinamičen pojav, se lahko le strinjamo, vendar pa ne moremo mimo komentarja, ki ga članek pozabi pristaviti: šarm nenehne rasti in propada je hkrati šarm naravne bitke za preživetje; vsa dinamika in raznovrstna lepota dokumentarcev o živalstvu in rastlinstvu sta pač rezultat naravne selekcije. Želimo, da bi humanistično mesto (Dessau je nenazadnje mesto Bauhausa!) premaknilo svoje ideale više od takšnega darvinističnega razvojnega cikla, pa četudi za ceno slikovitosti.

Miloš Kosec

2 misli na “Upravljanje s propadom?

    1. Hotel sem povedati, da je slikovita lepota rasti in propada mest, ki jo npr. občudujemo v ruševinah Rima, propadajočih Abitantih v Istri ali dinamičnih skokovito razvijajočih se azijskih mestih, rezultat skrajnih družbenih razmer. Seveda ne želim reči, da se nad njihovo podobo ne bi smeli navduševati, vendar pa slikovitost in dinamičnost ne moreta biti cilj urbanega planiranja – če želi urbanizem biti humanističen, mora ustvarjati progresivno in trajnostno urbano okolje, ne pa še pospeševati cikla rasti in uničenja, povpraševanja in ponudbe, skratka po definiciji netrajnostne dinamike. Upam, da sem dovolj razumljivo odgovoril …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja