London je že vrsto let pri vrhu lestvice najdražjih nepremičnin v Evropi. Res je sicer, da to v veliki meri velja tudi za storitve, hrano, potrošniške dobrine in ostale sestavne dele vsakdanje ekonomije, vendar pa je pri sredstvih, potrebnih za najem ali nakup stanovanj in hiš, razkorak s celino še posebej občuten. Pred nekaj meseci je v tisku in na spletu zaokrožil oglas za najem sobe za 480 funtov na mesec (kakih 700 evrov torej) – kar je za sobo kjerkoli v radiju 10 kilometrov od centra mesta pravzaprav ugodno. Oglas je sobo ponujal »sproščenemu in neproblematičnemu tipu najemnika, ki je družabnega in odprtega značaja.« Na prvi pogled dokaj običajen oglas pa je postal ilustracija nemogočih razmer na londonskem najemnem trgu, ko se je izkazalo, da gre pri »sobi« pravzaprav za majceno, kake 3 m2 veliko leseno lopo brez stojne višine v kotu dnevne sobe, ki je v souporabi vseh prebivalcev stanovanja. »Odprt značaj« je za dejstvo, da se zvečer splaziš v nizko lopo, medtem ko sostanovalci kuhajo, jedo ali se celo ljubijo v isti sobi, za vse to pa še mastno plačuješ, kajpada nujen. Gre za ekstrem, vendar so prav taki ekstremi najbolj ilustrativni za skrajnosti med ponudbo in povpraševanjem po nepremičninah v mestu z vedno večjim dotokom ekonomskih in akademskih priseljencev.

Razvpita “soba” za 480 funtov na mesec v kotu skupne dnevne sobe iz nepremičninskega oglasa

Višina nakupa in najema pa ne udarita le po žepih prišlekov, ampak postajata pereč problem tudi za »avtohtone« Londončane. Danes je že s povprečnimi londonskimi plačami srednjega sloja v mestu vse težje živeti; skupaj z mnogimi objektivno povsem dobro situiranimi meščani pa ga zapušča tudi kreativni sloj, ki je bil v zadnjih letih odločilen za sloves t.i. kreativne prestolnice Evrope. Projekt »London se spreminja« avtorice Rebecce Ross je v nekaj mesecih na velikih oglasnih panojih po vsem mestu izpisoval izjave posameznikov, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje mesto iz različnih razlogov. Med njimi prevladujejo ljudje, ki so v mestu živeli vse življenje, dokler jih vztrajen tempo inflacije najemnin ni dokončno izrinil. Vendar pa svež pritok uspeha željnih kreativcev, pa tudi francoskih, ruskih in bližnjevzhodnih bogatašev, ki jih privablja ugodna davčna politika, več kot nadomešča izpad prebivalstva.

V mestu, kjer najemnina 700 ali 800 evrov na sobo v stanovanju, ki si ga delite še z drugimi, velja za ugodno, je vznik alternativnih vrst najemov neizogiben. London ima kljub srednjeevropskim stereotipom o že od nekdaj neoliberalni družbi in državi, ki ne pozna koncepta socialnega skrbstva, kot preostanek preteklih časov dokaj progresivno zakonodajo o najemu, ki je do pred kratkim onemogočala večje zlorabe najemodajalcev in hitre izvršbe najemnikov, obenem pa je do neke mere ščitila celo skvoterje. Seveda pa se na pritisk investitorjev in nepremičninskih mogotcev tudi zakonodaja hitro spreminja – pred nekaj leti je bilo skvoterstvo kriminalizirano. Tako kot kjerkoli, kjer je zemljiška in nepremičninska špekulacija pomemben del ekonomije, je tudi tu občuten delež praznih, zaprtih in zapuščenih stavb, ki jih lastniki zadržujejo v takem stanju v upanju na rastoče cene in dobiček (ozrimo se samo po ljubljanskih gradbenih jamah!). Špekulanti se srečujejo predvsem z dvema problemoma: hitremu propadu in vandalizmu, ki ceno prazne nepremičnine hitro načne, ter skvoterji, ki jih zaradi stanja nepremičninskega trga seveda ne primanjkuje in ki jih, ko enkrat naselijo stavbo, ni več preprosto izgnati. Nepremičninska in posredniška podjetja so zaradi težav s skvoterji začela nuditi novo storitev: plačano varstvo prazne nepremičnine. Lastnik plača posredniškemu podjetju varovanje stavbe, »varuhi nepremičnin« pa plačujejo istemu podjetju najemnino za uporabo te iste zapuščene nepremičnine, obenem pa odganjajo vandale in morebitne skvoterje. Posredniško podjetje tako unovči obe strani posla, vendar pa so na papirju zmagovalci vsi udeleženci. Za lastnike je finančni vložek cenejši kot najem profesionalnega varovanja, za »varuhe« pa so najemnine občutno nižje od tržnih. Dodana (in v mestu s »kreativnim« pečatom včasih odločilna) vrednost takih najemov je, da gre le redko za konvencionalne stanovanjske vrstne hiše, ki so v Londonu daleč prevladujoča, standardizirana oblika bivanja že kakih 300 let. Posredniška podjetja ponujajo vse, od skladišč in poslovnih stavb do predelanih cerkva in ogromnih starih dvorcev. Atipični prostori, ki so na voljo za najem po shemi »varuhov«, so v najboljših primerih res impresivni. V mestu, kjer ima po navadi celo nadstandardno stanovanje majhne nepovezane sobe, ozke hodnike in nekvalitetno stavbno pohištvo, lahko tako za nizko najemnino prebivate v zračnih sobanah s kamini in štukaturnim okrasjem na stropu v najprestižnejših četrtih.

Ena izmed bolj mikavnih ponudb na trgu najema za “varuhe nepremičnin”: sobane v nekdanjem dvorcu v najbogatejši četrti Londona, ki jih lahko “varujete” za le majhen del običajne tržne najemnine.

Seveda pa situacija ni nikoli zares »win-win«, vsaj za najemnika ne. Ker večina tako oglaševanih prostorov zaradi namena ali zapuščenosti nima statusa stanovanj, pravno-formalno tudi »varuhi« niso najemniki in torej niso varovani z zakonodajo, ki ščiti najemojemalce. Roki za izselitev so zato le redko enomesečni, včasih celo le 48 urni. Popolna nepredvidljivost bivanja pa je le ena izmed pomanjkljivosti. Večina objektov tudi infrastrukturno, ne le zakonodajno, ni namenjena bivanju, poleg tega pa svoje doda še zapuščenost objektov, ki velikokrat dodobra načne tudi obstoječo infrastrukturo. Nekatere nepremičnine imajo zgledno delujoče ogrevanje, toplo in hladno vodo, plin in vse ostalo, drugim pa lahko vse to manjka. Opis iz oglasa, s katerim smo članek začeli: »odprt značaj« najemnika, je torej tudi v shemi »varuhov nepremičnin« ključen in celo spremenjen v domnevno prednost, s katero nepremičninski posredniki apelirajo na rastoči razred kreativcev. Slabosti postanejo »izzivi«, pravilen odziv na neustrezno infrastrukturo pa je »odprtost in fleksibilnost«. Prekarnost dela in zaslužka se tako širi tudi na prebivanje, na dom.

Londonske “hiše duhov” – ker cene nepremičnin v mestu tako skokovito rastejo, je nepremičnina izredno donosna naložba že, če je prazna in je nihče ne uporablja. Glavni problem takšnih špekulacij so skvoterji.

Vendar pa cene konvencionalnih sob (da o celih stanovanjih ne govorimo) mnogim, ki takšne in drugačne neoliberalne slogane z lahkoto spregledajo, vseeno ne puščajo izbire. Kot je izjavil eden izmed »varuhov nepremičnin«, pomeni »biti varuh živeti v nenehnem izrednem stanju. Nimaš nobenih pravic, obenem pa pravzaprav plačuješ za to, da si lahko skvoter.« Na tej točki je špekulativni obrat, ki unovči celo počasno propadanje objektov, najbolj perverzen. Tako skvoterji kot »varuhi« so pravzaprav pripadniki iste družbene skupine: tisti, ki si bivanja v tržnih nepremičninah ne morejo privoščiti. Kriminalizacija skvotanja pa je omogočila paradoks, da člani najbolj ogrožene skupine plačujejo podjetju za vzpostavljanje ravno tistih nepremičninskih špekulativnih razmer, ki neprenehoma dvigajo cene najema v nebo, in si tako pravzaprav sami financirajo lastno marginalizacijo.

Miloš Kosec