Outsider_Trafika_O_dediscini_modernizma_MG_9621_MP-web
Vidni beton kot štukatura: pogovor o modernistični dediščini

V četrtek, 14. 9., je v prostorih Hiše arhitekture ZAPS tekla beseda o ogroženi dediščini. Temi zadnje številke Outsiderja smo se tokrat približali z vidika arhitekturne modernosti. Letos zaznamujemo 30-letnico smrti Edvarda Ravnikarja in ob tej priložnosti pri Outsiderju urejamo serijo prispevkov o delu tega osrednjega ustvarjalca in misleca arhitekture druge polovice 20. stoletja pri nas. K pogovoru smo tako povabili konservatorko dr. Tino Potočnik ter arhitekta Aleksandra S. Ostana in Mitjo Zorca, ki so v preteklih mesecih prispevali svoje razmisleke o Ravnikarjevih delih po lastnem izboru.

Vsi sogovorniki se z dediščino različnih obdobij aktivno srečujejo pri svojem delu: Potočnik kot odgovorna konservatorka na ZVKDS, Ostan in Zorc kot arhitekta v praksi in pedagoga na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. V pogovoru z moderatorjem Matevžem Grando so se sprehodili od splošnih načel in vprašanj ohranjanja kakovostne modernistične arhitekture do konkretnih primerov in z njimi povezanih dilem.

Kot je v začetku poudarila Tina Potočnik, so splošna načela vrednotenja dediščine v konservatorski stroki jasno vzpostavljena, varstveni režimi pa se razlikujejo od primera do primera in so povezani s primerjalno vrednostjo dela, kontekstom, materialnim stanjem, pomenu znotraj avtorjevega opusa itd. Da je danes potrebno preseči izolirano percepcijo spomenika kot objekta in razumeti ter varovati njegovo vraščenost v širši kontekst, pa je izpostavil Aleksander Ostan.

Mitja Zorc je spregovoril o stavbi Ljubljanske banke v Kočevju, o kateri je napisal poglobljen prispevek za Outsider #34. Avtor stavbe je arhitekt Miloš Bonča, nekdanji Zorčev mentor na fakulteti, sicer pa eden najpomembnejših predstavnikov ‘Ravnikarjeve šole’. Stavba banke v Kočevju je nastala v času porajanja postmodernizma in je kakovosten primer takrat aktualnih razmislekov. Danes je zapuščena in čaka negotove prihodnosti, a je še vedno v dobrem konstrukcijskem stanju, vseeno pa bi bila potrebna temeljite sanacije. Ob tem se odpirajo vsa vprašanja, aktualna tudi za bolj tipične modernistične arhitekture: kako prenavljati vidni beton, kako toplotno sanirati stavbo, ki temelji na razkrivanju konstrukcije, kako je s potresno sanacijo itd.

Univerzalnih receptov za prenovo ni

V pogovoru o tehničnih rešitvah je Tina Potočnik poudarila, da vidni konstrukcijski elementi pomenijo ključen del arhitekturnega izraza v modernizmu in imajo povsem enak pomen kot štukature v historični arhitekturi – so neločljiv del spomeniške celote. Zato seveda o prekrivanju z izolacijo v takem primeru ne more biti govora. Po drugi strani podatki kažejo, da se naložba v energetsko sanacijo investitorjem pogosto niti ne povrne.

Mitja Zorc je s pomočjo primere izleta v hribe in različno velikih nahrbtnikov, ustreznih moči vsakega pohodnika, pod vprašaj postavil smiselnost postavljanja enakih zahtev vsem stavbam, tako novim kot tistim, ki so nastale pod bistveno drugačnimi pogoji – ali je potrebno od vseh zahtevati enako učinkovitost? Že trenutno ureditev tako omogoča pozitivno diskriminacijo dediščine takrat, ko bi posegi okrnili njeno spomeniško pričevalnost.

Kako je z dialogom med projektanti in konservatorji? Potočnik odgovarja, da ga še ni dovolj, najboljša sodelovanja pa so vedno tista, ko projektant pride do konservatorja že v začetni fazi – tudi za investitorja je smiselno, da stopi v stik že v procesu iskanja programske ideje za prenovo. Bojevita mentaliteta na liniji med projektanti in konservatorji je po Ostanovih besedah sicer v veliki meri stvar preteklosti in je presežena.

Ozaveščanje

Pogovor se je večkrat dotaknil vprašanja ozaveščanja javnosti in kolektivnega prepoznavanja kvalitetne arhitekture za dediščino. Časovna komponenta – distanca – je ključna, je poudaril Mitja Zorc, to pa velja tako za modernizem kot za postmodernizem, ki ga šele začenjamo znova gledati bolj uravnoteženo. Ob tem se je odprlo vprašanje kasnejših posegov, tudi samega avtorja. Da pri dediščini varujemo tudi kasnejše kvalitetne dodatke in nikakršno čiščenje plasti ni dopustno, je izpostavila Tina Potočnik.

Živahna debata se je odprla tudi z vprašanji iz občinstva, kjer je bilo med drugim slišati poudarek, da se tudi pri varstvu dediščine čuti posledice pretiranega ločevanja področij, kar je videti denimo pri prostorski zakonodaji, ki bi morala bolje integrirati različne vidike urejanja, trenutno ločene med različne panoge. Viden interes prisotnih za tematiko, ki se je nenazadnje izkazal v pozornem spremljanju skoraj dveurnega pogovora, se je nato prenesel tudi v neformalno druženje ob pijači.

Foto: Matevž Paternoster
Pripravil: L. J.

*

Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih. 

Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]

Hvala!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Mailchimp brez napisa

Povezani članki