Vedno ko me kdo vpraša, če sem se nad športnim plezanjem navdušil že v Sloveniji zaradi prelepih naravnih plezališč in uspehov Janje Garnbret, mi je malo narodno priznati, da pravzaprav ne. Zgodilo se je na prvi poletni dan leta 2017, ko za Janjo še vedel nisem, čeprav je že začela zmagovati na svetovnih pokalih. Tudi gore so bile daleč stran, saj sem ravno študiral v Cambridgeu. Veduto tega majhnega univerzitetnega mesta krasijo zgradbe, ki so stare več sto let, ponekod skoraj tisočletje. In ravno ta bogata arhitekturna dediščina – zgrajena v večini iz apnenca iz Lincolnshira – je na zelo oprijemljiv način povezana tudi z današnjim stilom športnega plezanja in odgovorom na vprašanje, kje in kdaj sem se nad njim navdušil tudi sam.

Tistega junijskega dne se je nad britansko otočje prevalil vročinski val, ki je mehčal beton in upogibal železniške tire. Z Julio, Maxom in Brianom smo se proti večeru znašli v študentskem baru kolidža Clare. Max – takrat edini navdušenec nad plezanjem v mojem prijateljskem krogu – je predlagal, da bi druženje končali na strehi kolidža. Genialna ideja, kakopak. Tisti teden je bil namreč čas tradicionalnih zabav ob koncu študijskega leta za dodiplomske študente, kar je pomenilo polnočne ognjemete vsak večer. Navin, ki je živel v kolidžu Clare, je predlagal, da pridemo na streho preko njegove podstrešne sobe, a Max je imel v mislih nekaj drugega. Po sončnem zahodu smo se tako znašli na južni strani kolidža. Zidovi so se dvigovali pred nami še višje kot po navadi – vsaj meni se je tako zdelo. Čeprav nas je Max miril, da je to počel že večkrat, se je v glavah nas ostalih treh začel kristalizirati dvom. Navin je pričakovano odkimal, se opravičil in pojasnil, da nas bo počakal na strehi. Julia in jaz, navidezno pogumna, sva sledila Maxu, ki je uporabil prostor med dvema zunanjima dimnikoma. S hrbtom se je naslonil na eno stran dimnika in z obema nogama začel odrivati drugega. V nekaj minutah je bil na vrhu, sledila je Julia, jaz sem bil zadnji. Hladen zid je bil dobrodošla olajšava v zraku, še vedno nasičenem s toploto. Prvi del vzpona je bil pravzaprav enostaven, šele čisto pod robom strehe, kjer je bilo vse odvisno od moči v rokah, sem se zavedel, kako nevarno je vse skupaj. Na vrhu – strehi, torej – nas je čakal osupljiv razgled. Na levi vrhovi kapele Kraljevega kolidža. Spodaj na desni lenobna reka Cam. Zadihani, a navdušeni, smo se ulegli na še toplo streho, da bi še pred ognjemetom opazovali nočno nebo. Tako sem se torej spoznal s plezanjem.

Zgornji spomin se je spet odkrušil v zavest, ko sem nedavno v enem izmed berlinskih plezalnih centrov videl vabilo na začetni trening »parkourja«. Letak je krasila fotografija mladeniča, ki je bil ujet v trenutku skoka z roba stavbe. Parkour je fizični trening, kjer želiš čim bolj učinkovito premostiti različne ovire, ki stojijo na poti od točke A do točke B. Brez pripomočkov, samo z gibanjem in pogumom. Čeprav je najbolj znana različica parkourja tek po strehah mestnih stavb, trening večino časa poteka tik nad tlemi. Na primer, skok z roba pločnika na vrh varnostnega količka sredi ceste, kjer seveda varno obstaneš v ravnotežju.

Parkour se je razvil v pariškem predmestju Lisses v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar njegove filozofske korenine segajo v gibalno metodo, ki so jo zasnovali v francoski mornarici pred prvo svetovno vojno. Pozneje jo je francoska vojska uporabila v spopadih v Indokitajski za premagovanje džungelskega terena in psiholoških izzivov vojaških spopadov. Desetletja kasneje se je David Belle v Parizu priučil osnove parkourja od svojega očeta, ki se je kot vojaška sirota kratkočasil na francoskih vadiščih v Vietnamu. Nad treningi je navdušil tudi svoje bratrance in prijatelje, s katerimi so ustanovili skupino Yamakasi. Preskok iz anonimnosti je sledil, ko se je posnetek njihovega javnega nastopa leta 1997 znašel v medijih. Filmski režiser Luca Bessona jih je povabil k sodelovanju v filmu Taksi 2 in že zelo kmalu je na vrata potrkal tudi Hollywood. Danes je parkour stalnica pregonov v vseh akcijskih filmih in video igrah, pogosto je koreografsko vključen tudi v oglaševalskih kampanjah. 

Parkour se je po prelomu tisočletja razširil tudi na drugi strani Rokavskega preliva. Poleg Londona, Leedsa in Brightona je ključno vlogo odigral tudi Cambridge. Zgodovinska arhitektura mesta je namreč določala ekonomično umestitev novogradenj, ki so kot tetris začele zapolnjevati redke prostore med kulturno zaščitenimi stavbami. To je po eni strani zbližalo robove stavb – idealno za skoke! – in zaradi varnosti povečalo število ograj, vmesnih zidov in drugih strukturnih elementov – še bolj idealno za skoke! Arhitektura Cambridgea je tako nehote postala magnet za pionirje parkourja v Združenem kraljestvu in botrovala k njihovi vzgoji. Navdušenci z vsega sveta so prihajali trenirat in se učili od lokalnih mojstrov. Čeprav se je morda zdelo tako, pogumni najstniki iz večinoma delavskih družin niso bili prvi, ki so se jim arhitekturni poligoni mesta zdeli idealni za parkour.

V zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja je skupina drznih študentov univerze v Cambridgeu začela s tradicijo nočnega plezanja po mestnih zgradbah. »Nočni plezalci«, kot so se sami poimenovali, so začeli s plezanjem po zidovih, strehah in zvonikih univerzitetnih kolidžev, večino časa brez kakršnekoli varnostne opreme. Da je šlo za nočno aktivnost, je pomembna podrobnost, saj gre še danes za prepovedano aktivnost, ki lahko pripelje do izključitve z univerze. Njihovi podvigi so bili dokumentirani v knjigi z naslovom Nočni plezalci Cambridgea (Night Climbers of Cambridge, Oleander Press, 2007), ki je prvič izšla leta 1937. Knjiga je enostavno orisala vznemirljivost in nevarnost te prepovedane dejavnosti ter postala kultna klasika med študenti, ki so iskali avanturizem. Gre pravzaprav za vodnik po najbolj eksotičnih »plezalnih smereh« v Cambridgeu, ki seveda kulminira z vzponom na enega izmed štirih zvonikov kapele Kraljevega kolidža. Skoraj 30 metrov nad tlemi. Tehnike plezanja po ograjah, odtočnih žlebovih, zunanjih straneh dimnikov so natančno opisane in podprte s črno-belimi fotografijami. Ena izmed njih ima še posebno vrednost. Prikazuje študenta med preskokom vrzeli iz roba Senatne hiše na streho kolidža Gonville in Caius. Parkour, skratka. Tajno društvo nočnih plezalcev obstaja še danes. 

Akademska sfera se je za parkour zanimala že od njegovih zgodnjih začetkov. V strokovnih člankih fenomen parkourja po navadi razložijo kot obliko upora in spodkopavanje hierarhije organiziranega javnega prostora. Parkour kot tak je oblika preživljanja prostega časa. Prostočasne dejavnosti, vsaj športne, so po navadi omejene na določene lokacije, kot so nogometna igrišča, kegljišča ali skate parki. Parkour to omejitev izziva in kot igrišče uporabi celoten urbani prostor. Če parafraziramo akademike, je zgodba o parkourju pravzaprav paradigma (meta)fizične osvoboditve. V predmestju ujete otroke prve generacije staršev gre seveda zlahka razumeti. Kaj pa privilegirani študentje elitne univerze? Ena od teorij omenja, da gre preprosto za manifestacijo neubogljivosti, ki jo je spodbudila velika gospodarska kriza v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Odgovor je verjetno bolj zapleten. V vsakem primeru so oblasti (nočno) plezanje in preskakovanje vedno videle kot provokacijo in nenajavljen protest. Pri večini mestnih politikov je parkour v istem predalu z golobi, ki bi jih najraje prepovedali.

V Berlinu, kjer sedaj preživim največ časa, je parkour že institucionaliziran. Obstajajo telovadnice, kjer lahko treniraš parkour skoke. Podobno se je zgodilo v ostalih mestih. Večina rekreativnih športnih plezalcev se prej ali slej znajde tudi tam. Pod neonskimi lučmi in med oblazinjenimi robovi. Gre seveda za paradoks, ki ni nepričakovan. V tej kapitalistični transformaciji parkourja je sicer zaznati vsaj en stranski učinek, ki ni bil predviden. Veliko dinamičnih elementov, ki jih danes vidimo na svetovnih prvenstvih v športnem plezanju, je namreč kopija skokov, ki jih lahko gledamo na arhivskih posnetkih parkour akcij izpred dvajsetih let. Za potrebe poletnih olimpijskih iger v Parizu leta 2024 gradijo plezalno steno v Le Bourgetu, ki je del pariškega predmestja Seine-Saint-Denis. Ko se bodo avgusta naslednje leto najboljši športni plezalci na svetu pomerili v balvanskem plezanju, bo parkour tako na nek način spet doma. V predmestju, čeprav pred očmi svetovne javnosti in obkrožen z reklamami multinacionalk, partneric Mednarodnega olimpijskega komiteja.

A izviren parkour ogenj še vedno tli. V marginaliziranih delih družbe in mestih brez dostopne športne infrastrukture. Najdemo ga v prostem času prve generacije otrok priseljencev v Italiji. Zelo pogost je tudi v Siriji. Brez telovadnic, ustreznih igrišč, bazenov ali plezalnih sten je vse, kar ti preostane, želja po lastni osvoboditvi in betonski zid, ki ga je treba preskočiti.

Napisal: Edo Džafić

Foto: Thomas Mailaender, The Night Climbers of Cambridge

Vsebine v tiskani reviji so praviloma drugačne od vsebin na spletu. Le izjemnoma objavimo prispevek iz tiska tudi digitalno. Z naročilom revije omogočite nastajanje raznolikih vsebin na različnih kanalih Outsiderja in pridobite odlično branje. Povezava. 
Hvala za zaupanje!