Ljubljana deluje manjša, kot v resnici je. Merim na dejstvo, da se javno življenje meščanov na površini giblje v presenetljivo podobnih prostorskih okvirih kot pred stoletjem, stoletjem in pol. Je treba oddati paket na pošto? Stara cesarska izpostava nas čaka na vogalu Slovenske in Čopove. Gremo v Dramo ali Opero? V obeh primerih se namestimo v očarljivem, majcenem avditoriju deželnih gledališč za kakih petsto obiskovalcev. Kaj pa muzejsko popoldne? Dobrodošli v Deželnem, pardon, Narodnem muzeju. Na avdienco k predsedniku? Pozvoniti je treba pri Deželni vladi. Sicer ni s tem nič narobe. Ljubljana je očarljivo mesto tudi zato, ker ima cele četrti še vedno enake kot pred stoletji, ko je bilo mesto dom deset ali dvajset tisočim prebivalcem in samo hvaležni smo lahko, da častitljive hiše še vedno naseljujejo javne funkcije.
Majhne habsburške hiše turističnega centra na površju in obsežne, nevidne tehnične etaže pod zemljo: vzorec ne le za Tržnico, ampak za mnoge javne in zasebne investicije v zadnjih desetletjih. Vir: MOL
Problem leži drugje: idilična slika habsburške deželne prestolnice je le iluzija. Ljubljana med mesti ni nikakršna posebnost, za svoje precejšnje prebivalstvo potrebuje ustrezen servis. In ta je povsod okrog nas, četudi ga ne vidimo.
Na površini je vsaj center v veliki meri še vedno provincialno slikovito mesto tridesetih tisočev iz časa po potresu, pod zemljo pa kaže povsem drugačno sliko. Prestolnica počasi postaja spodkopano, izvotljeno, potopljeno, podprto in dozidano mesto.
Že prenekatera javna stavba je s prenovami zadnjih desetletij postala podobna ledeni gori: male historicistične palače v cesarskih rumenih barvah na pločniku skrivajo pod zemljo etažo za etažo parkirišč in servisnih prostorov. Obnova Opere, arhitekturno brez dvoma vrhunsko in tudi duhovito izvedena, je lep primer, do kakšnih finančnih skrajnosti je pripravljen iti naročnik, da mu ne bi bilo treba sezidati novega sodobnega opernega gledališča, staro stavbo pa z minimalnimi posegi prilagoditi za komorni ali učni oder. Tako vrhunska tehnična oprema in spodobno velik oder danes še vedno služita majcenemu avditoriju za petsto ljudi. Nekaj podobnega se obeta prenovljeni Drami – ravno tako vrhunski projekt, ki pa ne more obiti vprašljivega začetnega izhodišča naročnika – da se staro gledališče (dobesedno) za vsako ceno prilagodi novim potrebam. Na nikoli zares premišljeno zagato nedavno opozarja članek v Delu. To sta le dva primera; podobno izpodkopavanje in dozidavanje se obeta Kazini (s predvideno novo Glasbeno akademijo), in ALUO, pa tudi javnim površinam, na primer razvpitim načrtom za Tržnico. Če smo nekdaj poznali samo količke in smetnjake, danes poznamo potopne količke in potopne smetnjake. Kot da so danes vsa ustvarjalna energija, tehnične zmožnosti in finančna sredstva kanalizirana v to, da se ne bi na videz nič spremenilo. Na površju smo obdržali malo očarljivo deželno prestolnico, sodobno mesto pa smo potopili v zemljo.
V kriznih letih smo se soočili z možnostjo, da so obsežne podzemne etaže podvržene propadu, ne samo izgradnji.
V zemljo smo včasih vkopavali predvsem dve stvari: kanalizacijske cevi in zaklade. Gnoj=zlato, pravi Kosovel. Oba se najbolje počutita pod površino zato, ker je zemlja menda tista najbolj zanesljiva in najmanj spremenljiva plast. Z zadovoljivo verjetnostjo lahko računamo, da ne bo zlata nihče odkopal in da kanalizacijske cevi ne bo nihče zagledal. Danes pod zemljo umikamo vse, kar nam je na poti, česar pa se kljub vsemu ne želimo znebiti. Je stanovanje pospravljeno, če v garderobne omare na hitro zmečemo zmečkane in umazane obleke, v kuhinjske omarice pa zasušeno kuhinjsko posodo? Samo na prvi pogled. In zdi se, da je ravno za ta prvi pogled ustvarjena nova Ljubljana. Prvi pogled, ki mu ne sledi tudi drugi, pa je kajpada pogled turista, ki v mestu preživi dva dni in tretji dan že hiti v Postojnsko jamo – ki ima pač bolj avtentično podzemlje. Čiščenje, redukcija mesta na to, kar lahko tržimo, vse ostalo pa naj gre navzdol, prekleto kot peklenšček in poganska božanstva. Stran od oči, stran od srca.
Z zapleti pri obnovi ljubljanske Opere je postalo jasno, da problema podzemnih voda ni lahko rešiti niti med gradnjo. Kaj pa se zgodi, ko stavbe ne uporabljamo več? Vir: Delo
Izvotlili smo si torej tla, na katerih stojimo, v omarah pa smo si nastlali okostnjake. Zakaj se ravno v obdobju splošne blaginje, najobčutnejše v naši zgodovini, vkopavamo? Nas je strah okoljske katastrofe ali slutimo kakšno drugo neizogibno apokalipso? Se pripravljamo na napad? Morda gre res samo za pragmatično estetizacijo. No, namen tega sestavka ni samo moralistično opozoriti na nihilizem nenehnega reševanja programskih in prostorskih problemov tako, da jih zakopljemo, kot kakšen arhitekturni noj glavo v pesek. Danes menda že nihče več ne verjame v nenehno, eksponentno gospodarsko rast in politično stabilnost, ki ju ne bi vsaj tu in tam prekinila kriza, če ne že celo daljše obdobje stagnacije in propada. Celo zemlja ni več, kar je bila: nespremenljiva, vedno enaka plast, ki varuje vse, kar ji zaupamo v varstvo. Vedno pogostejše poplave povzročajo premike zemeljskih slojev in poplavljajo kleti in garaže, zato bo morda na nekaterih področjih zakopavanje infrastrukture v zemljo sicer ne nemogoče, pač pa predrago in nesmiselno početje. Vzdrževanje podzemnih etaž je zahtevno in drago. Kaj se zgodi, ko ni več vzdrževalca? Danes ne zveni več nemogoče, da bo uporaba osebnega avtomobila, še posebej v mestih, doživela zaton. Kaj početi z vsemi garažami? To so špekulacije o naslednjem stoletju, dveh, pa vendar: stavba na površini, ki je ne uporabljamo, počasi propade in se spremeni v ruševino. Zapuščena stavba pod površino pa je kot časovna past, ki nam slej ko prej spodmakne tla, ki so še včeraj delovala brezhibno. Ruševine stavb, ki jih gradimo danes, bodo bolj podobne vulkanskim breznom in jamam kot zlomljenim vertikalam preteklih obdobij. Predvsem pa bodo zanamcem razkrivale zanimive pomisleke o psihologiji ljudi, ki so v obdobju, ko jim je šlo najbolje, kopali jame in zidali zaklonišča. Za Stare Egipčane radi rečemo, da so gradili večinoma pogrebno arhitekturo. Morda se bo nas, varno vkopanih, prijel podoben sloves.
Miloš Kosec
Podprite nastajanje neodvisne tiskane revije o prostorski kulturi in spletnega magazina z naročilom revije! Vsebine na spletu in v tisku se popolnoma razlikujejo!
Prijavi se na Outsider novice
