Anekdota iz začetka stoletja pravi, da je prvi demokratični predsednik vlade Srbije Zoran Djindjić po padcu režima Slobodana Miloševića obiskoval različne kraje po državi. Tako je prišel v neko jagodinsko tovarno, v kateri lepa ura nad vstopnim portalom ni delovala. To dejstvo ga je vznemirilo. Razumel je pomanjkanje kapitala tovarne, surovin, sodobne tehnologije, a ni mogel razumeti, zakaj ura ne deluje. Ob tem komentarju se je nenadoma sprožil gromoglasni aplavz prisotnih v dvorani.
Verjetno je skušal opozoriti na samozanemarjanje in stanje duha, ki sta vladali v tem kolektivu; neke vrste kolektivne depresije, saj se ob nakopičenih težavah ne lotijo niti tehnično nezahtevnega vzdrževanja ure, ki ima med drugim veliko simbolno vrednost.
Ravno tako ima digitalni prikazovalnik na vrhu zahodnega stolpa na Trgu Republike tako praktični kot tudi simbolni pomen za Ljubljančane. Ta že nekaj tednov ne deluje, lastniki stavbe pa ga ne nameravajo popraviti.
Pri prikazovalniku so nam bili na voljo trije priročni podatki: čas, temperatura in datum. Prav osvežilno je bilo naključno dvigniti pogled in jih razbrati namesto enkrat več poseči po mobilniku. Vendar še bolj kot brezplačna dostopnost do podatkov sta stolpnici z digitalnim prikazovalnikom pomenili referenčno točko identifikacije skupnosti in orientacije posameznika v prostoru, saj je bilo majhen zaslon, še posebej ponoči, moč videti z različnih koncev širšega mestnega središča.
Iz dijaških časov se spomnim obiskov Benetk, kjer so dolga leta prenavljali zgodovinsko uro na Markovem trgu. In čeprav gre v ljubljanski različici za manj strukturno vključen element (v resnici je bolj dodatek, ki je z desetletji postal nerazdružljiv del stavbe), gre pri obeh primerih za težnjo po ohranjanju uveljavljenih prostorskih poudarkov, javno dostopnih faktografskih informacij in simbolov nekega reprezentančnega prostora.
Po poročanju dnevnega časopisa Dnevnik izgovor trenutnega upravitelja stavbe, da zaradi zastarele tehnologije prikazovalnika ni moč popraviti v drugem desetletju 21. stoletja, deluje smešno, primerjava s prepovedjo pred leti postavljenim oglasnim panojem pa nekorektna. Digitalna enovrstičnica s črnim poljem in rdečimi črtastimi potezami gotovo ne predstavlja primerljivega svetlobnega onesnaževanja.
Seveda, odsotnost 45 let delujočega prikazovalnika ne pomeni vitalne pomanjkljivosti za mesto, a vendar bi bilo lepo, če bi lastniki stavbe na popravilo te ljubljanske znamenitosti pogledali kot na majhno, dobronamerno vračilo v okolje, v katerem poslujejo.
Besedilo in foto: Aleksander Vujović
