Ulice britanskih mest so značilno obdane z neskončnim številom vrstnih hiš v neprekinjenih potezah, od bolj revnih pa vse do prestižnih sosesk. Denimo v Londonu se mimogrede znajdeš v razmeroma prijetni soseski socialnih vrstnih hiš, pol ure hoje zatem pa v najbolj prestižni soseski, kjer vrstne hiše dosegajo milijonske vrednosti. Najbolj fascinantni so visoko kakovostni bivalni pogoji z osvetljenimi bivalnimi in dobro prezračevanimi prostori, predvrtom in manjšim vrtom znotraj gosto poseljenega urbanega tkiva, ne glede na to, ali gre za socialno ali prestižno vrstno hišo. Poteze vrstnih hiš z urbanističnega vidika tvorijo lepo definirano ulico po meri človeka, prijetno in domačno okolje.
Vrstne hiše niso eksotična arhitekturna pogruntavščina, temveč so precej pragmatičen odgovor na urbani problem, kako čim bolj ekonomično pozidati dragocena urbana zemljišča in obenem zagotoviti optimalno dobre bivalne pogoje visoke bivalne kakovosti ter socialno stabilnost. Nastale so iz prostostoječih hiš, ki so jim postopoma krčili stranske dele vrtov, vse do popolne ukinitve s pripojitvijo sosednjega zidu hiše. Nastale so neprekinjene poteze povezanih hiš, ki jim je v sprednjem delu pripadal predvrt z vhodom, v zadnjem delu pa intimen vrt. Postopoma je bil ukinjen tudi predvrtni del in je ostal samo še vhod, porinjen na rob ulice z osnovno stavbno potezo. Razvoj vrstnih hiš ni bila želja, temveč posledica takratnih surovih ekonomsko poslovnih razmer. Kljub temu jim je prav z gradnjo vrstnih hiš uspelo zadržati visoko raven humanosti in mestotvornosti. Prav zato je na mestu vprašanje, zakaj se tej tipologiji gradnje v Sloveniji ni uspelo bolj uveljaviti?
Enostaven odgovor je precej težaven, ker na izbiro tipologije gradnje v Sloveniji vplivajo različne strokovne in politične ideologije. Že v času Avstro-Ogrske so mesta na slovenskih tleh razvijali predvsem po vzoru Dunaja. Grajeno tkivo so tvorili urbani bloki z meščanskimi hišami in vilami na razkošno velikih parcelah v predmestju. Po drugi svetovni vojni se je zgodil preobrat, ko so začeli z gradnjo večstanovanjskih blokov zaradi vedno večjega povpraševanja po nastanitvenih enotah v mestih. Z gradnjo večstanovanjskih blokov, ki so bili takrat skladni s strokovno in politično ideologijo, so reševali tudi družbeni problem – socialno enakopravnost. Vrstne hiše so bile tudi ena od stanovanjskih tipologij, ki so bile grajene v mestnem okolju, vendar v celotnem merilu Slovenije precej izjemoma. Danes so načeloma prisotne vse stanovanjske tipologije, vendar prednjačijo večstanovanjski bloki, enodružinske in dvojčki. Vrstnim hišam trenutno način vodenja prostorske politike ni naklonjen, ker že v sam občinski prostorski načrt ta tipologija gradnje skorajda ni vključena in je načeloma podvržena prostorskim aktom nižjega ranga, ki je nato v pretežni meri breme investitorja, tako finančno kot časovno. Poleg tega so še vsa usklajevanja prenesena z nosilci urejanja prostora na investitorja, kar prinaša dodatne neznanke o izvedljivosti investicije. Tako vprašljive investicije zahtevajo veliko poguma in drznosti. V izogib čim večjemu številu neznank se v takšnih okoliščinah investitorji raje odločajo za malverzirano tipologijo vrstnih hiš, sledi prostorsko ureditvenim pogojem za prostostoječe družinske hiše. Kar nakazuje, da je težnja po gradnji vrstnih hiš prisotna, ker je ekonomična z izrabo zemljišča za hišo, vendar vsebine v planski dokumentaciji niso zadovoljivo realno zastavljene.
To dejstvo je morda najboljši odgovor na vprašanje, zakaj v Sloveniji ni več vrstnih hiš v urbanih okoljih. Vendar pa z gradnjo vrstnih hiš ne bi rešili vseh stanovanjskih težav, stanovanjski bloki pa niso vedno najboljša rešitev.
Jedro težave leži v odnosu do urejanja urbanega prostora.
Najboljši kazalec na odnos do urejanja prostora so restriktivno naravnani prostorsko ureditveni pogoji in kompleksen administrativni proces. To še posebej velja za vrstne hiše. Obenem pa je povsem sprejemljivo za pridobitev gradbenega dovoljenja le korektno pripravljena dokumentacija, pa čeprav iz občinskih prostorskih določil povzema le odgovarjajoče, ki ustvarja arhitekturo v podobi »arhitekturne enolončnice«. V takšnem administrativnem pristopu uradnik nima pravne podlage, da bi vlogo zavrnil.
Bistvo rešitve zavozlanega prostorskega sistema je v višji zavesti, da so mesta živ sistem, ki zahtevajo prilagodljiv način urejanja, z možnostjo iskanja kompromisnih rešitev z ustvarjalnim in tvornim pristopom v korist uporabnikov in širše skupnosti. Če izhajamo iz najbolj banalnega in življenjskega dejstva, se najbrž samo misel, da bi za vzgojo lastnega otroka imeli vnaprej spisan vzgojno razvojni načrt, ki bi predvideval in urejal vse možne situacije urejanja, v samem startu upira. Bližje in bolj življenjska se zdi vzgoja z doslednim, prilagodljivim in ustvarjalnim pristopom. Morda bi podobno veljalo za urejanje mest in prostora na splošno – ki bi lahko bilo podobno vzgoji otrok?
Pišeta: Srđan Nađ in Urška Podlogar Kos
