Getting your Trinity Audio player ready... |
Bo nakupovalni center postal osrednja mestna knjižnica? To je »priložnost stoletja«, pravijo v Berlinu. Znameniti stavbi Quartier 207, ki so jo po načrtih arhitekta Jeana Nouvela zgradili v letih 1991–1996 na središčni berlinski Friedrichstrasse, se morda obeta nova programska usmeritev. Najemna pogodba francoske verige Galeries Lafayette, ki v Nouvelovi stavbi zdaj zapolnjuje 10.000 kvadratnih metrov trgovskih površin, se izteče leta 2024. Pariški lastniki namreč zaradi čedalje zahtevnejših maloprodajnih pogojev po 28 letih razmišljajo o umiku iz nemške prestolnice.
Berlinski senator za kulturo Joe Chialo je ob tem predlagal ambiciozen načrt za preureditev obstoječe veleblagovnice v novo veliko berlinsko knjižnico. Tudi Berlin (podobno kot Ljubljana) že dolgo čaka na osrednjo knjižnico, saj sta obstoječi glavni centralna in deželna knjižnica prenatrpani in zastareli, na kar knjižničarji opozarjajo že več desetletij. Chialovo pobudo so podprli z javnim pismom, naslovljenim na berlinske poslance. Več kot 700 podpisanih knjižničarjev je možnost združitve v stavbi, kjer so zdaj prostori Galeries Lafayette, označilo za »nujnost«.
Stavba Quartier 207 je sicer značilna arhitektura komercialnega postmodernizma devetdesetih; vendar je zaradi svoje krožne razporeditve, ki spominja na pokrit mestni forum, pretočne zasnove z veliko svetlobe, lahke dostopnosti in širokih povezav z javnim prevozom idealna za novo funkcijo. Če bo ta preobrazba uspešna, bi po besedah Chiala oživila okrožje Friedrichstrasse in vzpostavila nov živahen javni prostor mesta, osredotočen na literaturo in kulturo. Razvit, odprt in raznolik javni prostor je bistven, saj pripomore k vitalnosti in povezanosti skupnosti, kakovosti demokratičnega soodločanja in zaradi delujočih podsistemov ne nazadnje generira tudi ekonomsko blaginjo družbe.
Tudi v Sloveniji potrebujemo nove prostore za nacionalno knjižnico. Nuk 2 naj bi po zadnjih zagotovilih vlade začeli graditi leta 2024 in dokončali leta 2026. Bo vlada uresničila svoje obljube ali bo predolg seznam večdesetletnih časopisnih naslovov o skorajšnji gradnji pridobil še nekaj nesmiselnih novih zaznamkov?
Nezmožnost izgradnje nove knjižnice, ki se vleče vse od sedemdesetih let, ko je pred upokojitvijo zagotovila o gradnji nove stavbe dobil takratni ravnatelj Jaro Dolar, morda ni nič posebnega; marsikje po Evropi se srečujejo z dilemami, problemi in zastoji ob gradnji kulturnih institucij. Toda – specifično za Slovenijo je, da sta bila za Nuk 2 že izvedena dva odmevna mednarodna arhitekturna natečaja, da se je za natečaje, študije, promocijo in raznovrsten PR ter za izvedbo načrtov in priprave že porabilo več deset milijonov evrov javnega denarja, tam pa je še vedno parkirišče. Z našim skupnim denarjem, ki so ga razne oblasti do zdaj že izplačale za gradnjo Nuka 2, bi stavbo lahko že vsaj enkrat v celoti postavili!
Grajeni javni prostor je le odsev bolj abstraktnega javnega prostora, ki ga med drugim ustvarjajo mediji. Zakaj se dobre ideje ob začetni populistično oportuni politični podpori prepogosto ustavijo na pol poti in niso uresničene? Zakaj ob obljubah ne pričakujemo tudi odgovornosti za njihovo izvedbo?
Javni prostor v Sloveniji zaznamuje nizka politična kultura. Velja za ves politični spekter.
Kritične misli je malo, na obrobju. Namesto argumentov v javnih soočanjih prevladujejo čustvene manipulacije, ne pa dejstva.
Dobro leto mineva od trojnega referenduma, na katerem so volivke in volivci potrdili tudi novelo zakona o Radioteleviziji Slovenija, z željo po izboljšavah, posodobitvi in razvoju javnega medija. Toda pravkar sprejet programski načrt, ki je nastal pod novim vodstvom, izkazuje ravno nasprotno smer od obljubljane v kampanji. Manj bo filmov, glasbene in umetniške produkcije, hkrati pa vedno pogosteje slišimo zahteve po višanju obveznega prispevka, kar so prej izrecno zanikali. Oddaja Kultura se po novem prestavlja nazaj na 23. uro namesto termina ob 19.45 po Odmevih. Kako se lahko politični in drugi javni akterji ob zarečenih obljubah in zavajanjih vsakič tako brez posledic izmažejo?
Namesto kritičnih in reflektiranih razprav o prihodnosti javnega medija smo poslušali bebave slogane, kot na primer »Za radovednega Tačka!« (zadnjo oddajo so posneli leta 2000), novinarji javnega medija pa so celo lansirali spletni portal, na katerem so anonimno blatili svoje sodelavce, in to s podporo različnih novinarskih združenj. Zamujena priložnost za tehtno razpravo, ki bi osvetlila realne možnosti izboljšav in omogočila njihovo izvedbo.
Želim si javni prostor, ki bi znotraj vzpostavljene temeljne skupne resničnosti, kjer bi se prepoznali vsi sloji in glavni pogledi naše družbe, pretresal različne ideje, vizije in cilje na podlagi argumentov in razprav, ne na podlagi predsodkov, izločanj, maščevalnosti, neumnosti, čustvenih manipulacij in sovraštva.
Grajeni in miselni javni prostor sta odsev drug drugega. Si predstavljate, da bi v katerem od slovenskih mest odprli svetlo in pretočno kavarno z dobro založeno knjigarno, ponudbo svetovnih revij in časopisov na papirju in digitalnih, z razpravami o raznovrstnih družbenih temah, kjer bi čim bolj različni pametni ljudje vztrajali v dialogu?
Tudi pri nas je mnogo stavb, ki so izgubile prvotni namen in bi s preobrazbo lahko postale novi gradniki javnega prostora. Pomislite samo na zdaj »neuporabno« garažno hišo arhitekta Savina Severja TGH-48 na Ambroževem trgu; in na prost razgled, ki se odpira zgoraj na vse strani neba.
Nina Granda
*Objavljeno v časniku Delo, 23. 12. 2023
Vir fotografij: https://agp-berlin.com/en/portfolio/galeries-lafayette/