Pred dnevi je bila v časopisu Delo objavljena moja kolumna o selitvi Drame na Litostrojsko. V kolumni (povezava) med drugim zapišem nekaj pomislekov, na katere javnost še ni prejela dovolj jasnih odgovorov, zato selitev sprejema brez prevelikega optimizma. Pisanja sem se lotila zato, ker se je poleti obrnilo name nekaj različnih ljudi, ki dogajanje spremljajo z veliko skrbjo, a se ne želijo izpostavljati – oglasi naj se stroka. V kolumni odločevalce pozivam k odgovornemu vodenju projekta, kjer naj se jasno skomunicira, kdaj bo projekt narejen in kakšen bo strošek gradnje, in se tega tudi drži. Pri Drami gre za javni prostor, javni denar in leta našega časa, zato menim, da javnost upravičeno pričakuje transparentno in hitro izvedbo prenove, ki se v različnih fazah vleče že vse od leta 1995. Vsaka razprava pa še ni oviranje projekta, nasprotno, aktivna strokovna in splošna javnost lahko spodbudi boljšo in hitrejšo izvedbo. Imamo tak javni prostor, kakršnega skupaj soustvarjamo. Verjetno javnosti ni v interesu, da stavba Drame v središču mesta, kjer so že posekali lepo drevo, ostane prazna; osrednje gledališče pa se za izredno visoko najemnino, ki jo plačujemo mi vsi, preseli v gostovanje k zasebniku za nedoločen čas?

Članek je nastal na podlagi dosedanjih izkušenj javnosti z vodenjem tovrstnih objektov, kjer se roki praviloma podaljšajo v nepredvidljivo prihodnost in prvotna ocena investicije med izvedbo nekajkrat naraste (npr. primer Sodne palače, kjer država plačuje izredno visoke najemnine najemnikom, namesto da bi zgradila svoje prostore na lastni parceli za Bežigradom). Nastal je tudi na podlagi skrbi in pritožb sosedov, da jim ministrstvo ne prisluhne pri njihovih skrbeh, kakor tudi ne pri pravnih pravicah in se poslužuje celo razlastninjenja; in na podlagi skrbi nekaterih sodelavcev gledališča, ki so se obrnili name. Projekt prenove Drame še nima gradbenega dovoljenja in ga očitno še nekaj časa ne bo imel, kar daje slutiti, da bo stavba v središču mesta ostala brez rabe bistveno dlje od predvidenih dveh, največ treh let.

Številni odzivi na kolumno potrjujejo, da je javnost glede prenove Drame in glede začasne selitve negotova. Gre vendarle za pomembno javno kulturno inštitucijo. In da ne bo nesporazuma: selitev dela gledališča izven centra mesta ni problematična. Problem pa je, da je investicija vodena  netransparentno. Za javni denar, ki ga država namenja zesebniku, ki je v nesposredni povezavi s projektanti, bi lahko država zgradila novo eksperimentalno gledališče. In se tako ne bi spuščala v dolžniško razmerje z zasebnikom.

Eden od odzivov na mojo kolumno me je pretresel. Klical me je eden od avtorjev projekta začasnega gledališča, kjer bo Drama gostovala, vsaj dokler prenova historične stavbe ne bo zaključena. Ta klic me je presenetil, ker je bil daleč pod kakršnim koli osnovnim kulturnim nivojem komunikacije. Kolega arhitekt se je zdrl name, češ kako si dovolim tako pisati, razkrivati bližino vpletenih – v to vendar v naši ljubljanski kulturi ne drezamo – in celo “prekinil kakršno koli nadaljne sodelovanje”. Pri slednjem sicer ne vem, kaj je imel v mislih, saj sodelovanja ni, razen da smo večkrat na lastne stroške predstavili kakšno delo ali pripravili kakšno priporočilo.

Namesto da bi imeli odprto javno razpravo, kjer bi bile argumentirane kritične polemike temelj kulturnega diskurza, imamo v naši domačijski kulturi, ki si med sabo deli projekte in ščiti privatne interese, tako le nekritičen PR, na drugi strani pa utišanje in izločanje. Le zakaj toliko ljudi, ki me je prosilo, naj kaj napišem o tej temi, ne želi biti imenovanih? V normalni družbi bi se lahko veselili artikulirane razprave, ki bi vodila k najboljši rešitvi, javnost pa spodbujala, naj budno spremlja projekte v javnem interesu in zahteva kakovostno, transparentno in učinkovito vodenje. Desetletja zastalih projektov tako ne bi bila sprejeta s tiho sprijaznjenostjo.

Takšnega nekulturnega, nasilnega in agresivnega načina komunikacije od avtorja “začasne” nadomestne lokacije ene najpomembnejših nacionalnih kulturnih institucij nisem pričakovala. In mislim, da zaseben telefonski klic s pozicije moči (gre za paradni projekt Ministrstva) ni primeren odgovor na javno objavljeno kolumno.

Ko se je razmišljalo o nadomestni lokaciji, je bila prva zamisel Cankarjev dom – ideja izpred desetletja o gradnji na Južnem trgu se ni realizirala. Ta bi bil zaradi bližine lokacije primeren za publiko. Seveda bi astronomska najemnina namesto pri zasebniku, kot se dogaja na majhni, s poznanstvi in interesi prepleteni sceni, ostala v javni instituciji. Še vedno je vprašanje, kdaj bo prenova historične drame sploh zaključena in koliko nas bo stala. Zanimivo je tudi, da za izbor nadomestnega prostora ni bilo javnega razpisa in da je politična opcija, ki naj bi se dobro zavedala problema odtekanja javnega denarja v zasebne roke, to odločitev z vsemi močmi podprla. Mar ta vprašanja niso v javnem interesu glede na to, da so milijoni, s katerimi se ta drama odvija, javni? Bo prenova končana v dveh letih? V treh? In če ne bo, se bo najemna pogodba javne institucije pri zasebniku podaljšala? Se v hali gradi novo eksperimentalno gledališče, ki bo tam ostalo v prihodnje? Morda pa je to rešitev, za katero se je oblast odločila, toda to naj se potem tako tudi skomunicira brez zavajanja.

Zanimivo pa bi bilo seveda tudi primerjati, za kakšen proračun bo uspel zasebnik zgraditi funkcionalne prostore, ki ustrezajo potrebam nacionalnega gledališča, in končno ceno prenove Drame. Koliko milijonskih aneksov podpiše zasebnik in koliko javne institucije. Koliko časa za takšno investicijo porabi zasebnik in koliko država. In kaj to pove o javnem vodenju investicij in o zasebnem? Vse to so legitimna vprašanja, ki jih javnost lahko zastavlja. Mediji pa bi jih morali, pa jih ne, čeravno novinarji tako izpostavljajo svojo objektivnost in se razglašajo za watchdoge. Kot da bi bili pozorno kritični samo do nekaterih, do drugih pa prizanesljivo površni. Če je odziv na kritičen pomislek zastrahujoč agresiven klic, je možno samo dvoje: ali se služenje javnemu razume povsem narobe ali pa živimo v zadušljivem ozračju. Nekulturni dialog nekoga, ki vodi prenovo glavne kulturne institucije, bi moral biti nesprejemljiv.

Javnost si zasluži odgovor na vprašanje, ali bomo na račun prenove stare Drame, kjer dela stojijo in se zapleti, ki ustavljajo možnost začetka izvedbe del, ne rešujejo, dobili z javnim denarjem izdatno financirano novo gledališče v zasebnih rokah, brez razpisa – in ostali brez prenovljene stavbe v središču mesta, ki jo z javnim denarjem drago plačujemo mi vsi. Glede na boj aktualne oblasti proti vsemu zasebnemu, je to najmanj nenavadno.

Piše: Nina Granda