Ko se iz božično-novoletne Ljubljane, ves poln prazničnih pojedin, slaščic, kuhanega vina in šampanjca, vrneš v London, je neizogibno, da ti pred očmi namesto rdečih dvonadstropnih avtobusov in opečnatih vrstnih hiš kdaj ne zaplešejo rezine domače potice. Nič čudnega, saj so ravno angleške vrstne hiše po svoji urbanistični kompoziciji tako blizu narezanemu kolaču: ob cesti se vrstijo druga ob drugi, popolnoma enake v prerezu, fasadi in orientaciji, kot da bi kakšen ne preveč domiseln arhitekt zamesil rulado, sestavljeno iz dveh sob spodaj in dveh sob zgoraj, jim spredaj in zadaj dodal majhna vrtička, nato pa celoto razrezal na poljubno število rezin in jih aranžiral vzdolž neskončnega sistema ortogonalnih ulic londonskih predmestij. Prepričan sem, da ravno zaradi angleške vrstne hiše, nanizane kot rezine rulade, v Londonu pravzaprav ne poznajo vogalov. Pri tradicionalni slovenski potici smo »problem vogala« zaobšli s krožnim glinenim modelom, zaradi katerega so vse rezine enako radialne. Če pa bi se gospodinja iz kakršnegakoli razloga lotila aranžiranja navadne podolžne rulade ob stranice pravokotnega pladnja tako, kot so se urbanističnega problema lotevali nekdanji britanski urbanisti, bi na vogalih trčila ob problem. Katera stranica pladnja naj bo popolnjena pred drugo? Naj vogal ostane demokratično, toda potratno prazen? Ali pa naj se za vogal izreže poseben, debelejši kvadraten kos z več slastnega biskvita, polnila in kalorij, kot jih imajo druge rezine?
Nerodno srečanje dveh slepih fasad ali nonšalanca britanske vrstne hiše
Zgornja kulinarično zastavljena problematika je samo nekoliko rezultat zamegljenega postprazničnega uma. Čeprav so v Londonu križišča ulic in cest nadvse podobna tistim na kontinentu, čeprav mimo njih vozijo v napačnih smereh, pa kljub temu trdim, da londonske stavbe vogalov skoraj ne poznajo. V vsakem mestu, ki ga bolj ali manj definirajo pravila evklidske geometrije, bomo sicer našli takšne in drugačne artikulacije dveh med sabo nevzporednih zidov. Vendar pa je v Londonu presenetljivo veliko takšnih vogalov, o katerih arhitekti niso nikoli razmišljali oziroma jim posvetili kaj več pozornosti kot ostalim delom ulice. Ne le v predmestjih, tudi na tako uglednih in starosvetnih londonskih trgih, kot je Bedford Square, lahko opazujemo nekdanje vrstne aristokratske rezidence s preprosto slepo stranico na vogalu. Kjer bi v Parizu, Dunaju ali Rimu vsak arhitekt s podvojenimi močmi reševal problem vogala kot eminenten strokovni izziv in potencialno najvidnejši element stavbe, saj je zaradi svoje prostorske umeščenosti izrazito plastičen in viden iz dveh strani, je hiša v rokah londonskega arhitekta samo odrezana, zaključena z opečnim zidom. Kot da bi stavba vedno lahko bila samo na eni ulici naenkrat, na drugi vedno kaže svojo slepo, servisno oziroma požarno steno, ki jo nehote krasijo kvečjemu dimne tuljave. Pred sabo nimamo vogala niti vsaj manjvredne stranske fasade, ampak preprosto: prerez. Kontinentalnemu očesu se takšna nonšalanca zdi sorodna poklicni nemarnosti in alarmantnemu pomanjkanju truda. Mar ni ravno stik med dvema elementoma ključni preizkus arhitektovih kompetenc, pa če govorimo o jonskem vogalnem kapitelu antičnega templja, o Berninijevem Sv. Karlu, ali pa o Ravnikarjevem Ferantovem vrtu?
Celo stranske fasade nekdanjih aristokratskih rezidenc so bolj podobne prerezom kot pravim stranicam
Kot za vsemi ugankami v angleški arhitekturi tudi za to tičijo strukturni vzroki. Vrnimo se k naši namišljeni gospodinji iz začetka zapisa; če dobrodušno kuharico, ki za praznike speče eno ali dve potici za svoje najbližje, nadomestimo z ne najbolje plačanim delavcem v velikem industrijskem pekarskem obratu, si lahko predstavljamo, da mu je za vprašanje, kako naj bo rulada aranžirana, malo mar. Če je plačan na rezino, poskuša optimizirati svoj trud tako, da je vsak gib čim bolj podoben prejšnjemu. Nož reže vedno na enak način in vedno v enakih presledkih, da mu prihrani trud in razmislek. Podobno se tudi londonskim arhitektom, ki niso gradili za butične naročnike, ampak za množični trg, preprosto ni izplačalo razvijati posebne vogalne tipologije kljub očitnim prednostim, ki jih prinaša lega na križišču: boljša osvetljenost, boljša vidnost in večja tlorisna površina. Na trideset ali štirideset standardnih hiš bi prišla kvečjemu po ena vogalna, kar ni upravičilo stroškov za dodatne spremenjene načrte, še posebej pa ne stroškov za nestandardizirano gradnjo »po meri«. Zato še danes toliko vogalov v Londonu pravzaprav ni vogalov, ampak dve slepi fasadi dveh zadnjih hiš v nizu, ki brezbrižno gledata druga mimo druge kot brez domišljije zložene rezine rulade.
Vogal je v Londonu pridržan za vhod v “javno hišo” oziroma pub
Kakšna razlika v primerjavi z dunajskimi, berlinskimi ali pariškimi vogali, kjer so bila vedno umeščena najbolj zaželena stanovanja in ki so bili že na zunaj tako pogosto poudarjena s krožnimi formami, balkoni, kupolami, stolpiči in drugimi arhitekturnimi poudarki. Vendar pa bi bilo krivično trditi, da London ne pozna sploh nikakršnih vogalov. Kjer so ekonomske in praktične prednosti pretehtale pred pomanjkljivostmi nestandardizirane vogalne lege, je mesto razvilo čisto svojstvene in originalne vogalne tipologije. Vogali so bili od nekdaj priljubljeno postavališče za predstavnice najstarejšega poklica – verjetno zaradi dvojne prednosti dobre izpostavljenosti in možnosti pravočasnega umika pred silami javnega reda in miru. Tudi bolj nedolžne londonske »javne hiše«: pubi oziroma “public houses”, so se iz podobnih razlogov razvili ravno na vogalih; še danes lahko spremljamo mojstrsko artikulirane zasteklitve teh cenjenih londonskih ustanov. Morda pa so prazni londonski vogali manj rezultat ekonomske preračunljivosti investitorjev in bolj v prihodnost odprta možnost, da lahko pub postavimo prav na vsakem vogalu …
Miloš Kosec
