Prenovljena istrska hiša je bila nekoč šola. Naročnika, ki sta jo želela prenoviti, sta učitelja, upokojena. Načrte za prenovo sem naredil jaz, ki sem v času tega izziva tudi sam postal učitelj. Ne metaforično, temveč zares. Pedagog (ali andragog) – agogos –  pa je strokovanjak za poti, vodnik, ki se ukvarja s tem, da posameznike uči, kako se išče poti.

Kako torej ustvariti bivališče za učitelja? Za nekoga, ki hodi, išče resnice, se jih zaveda, je vodnik, ki govori o resnicah in jih uči delati vidne.

Shematsko, ni dvoma. Hiša mora biti pot, povratna, kot zanka. Do vira in nazaj. Metafora za ustvarjalno pot. Kdo drug kot učitelj bi zmogel vzdrževati tako idejo.

Začetek te poti je lahko kjerkoli. Iz kleti, na primer, vstopimo v osrednji del hiše, glavno vozlišče poti, ki ga označuje glavna točka arhitekture, verikalna os, ki se kot konfiguracija kvadrov različnih razmerij sestavljenih iz opek dviguje skozi obe etaži in kot dimnik izstopi skozi streho. To je del hiše, od koder lahko gremo na sprednji in zadnji vrt in naprej v kuhinjo. To je prostor ognja. Za ognjem je v kocki iz stare opeke kopalnica s tušem, okrog kocke novo stopnišče, nad njo, v drugi etaži, pa knjižnica – znanje, kjer je nekoč bila učilnica, z ločnimi nišami v steni za velika okna. Obe stopnišči in prostore v prvi etaži povezuje hodnik, tako da je omogočeno kroženje v obeh nivojih.

Potem, ko je kraj dobil večjo in lepšo šolo, je objekt verjetno vnovič postal kmetija. Okna so odstranili ali jih nadomestili z manjšimi, prostor pa napolnili s slamo. Med meritvami objekta je bil to prostor presenečenja, dostopen skozi loputo in do njega se je bilo treba prebiti. Bil je največji med vsemi, in posledično smo ga tudi v načrtu  uredili bolj voluminozno in manj materialno. To je prostor duha. V hiši za ustvarjanje ni posebnih, temu namenjenih prostorov: kabinetov, ateljejev. In vendar prostorska ureditev ne daje vtisa, da v hiši ni mogoče ustvariti nečesa izvirnega. V miru, izolirano od drugih. Tloris namreč ni funkcionalistično hierarhiziran, temveč razpršen, v smislu, povsod je vse. Če drži, da sta za snovanje odločilna pot in hoja ter voda, potem je za to poskrbljeno. Velika štirna in bazen na zadnjem vrtu in tri kopalnice s tuši, vpeti v omrežje meditativnih poti, voluminoznost interierja, ki zagotavlja poseben mir in spalnice s samostansko vsebino, postelja, miza in stol, vse to je na voljo za ustvarjanje. Lastnika imata vsak svojo sobo, kjer lahko delata in spita, vsak zase ali skupaj. V hiši je mogoče tudi leteti. Se pravi: hoditi, plavati in leteti.

Na zasnovo sta najmočneje vplivali dve glavni zunanji okoliščini: ilirskost in rimskost. Otožni, lirični Histri so seboj prinesli nekaj začetnokončnega izraslega iz zemlje in zamirajočega vanjo. Iz neštetih koščkov kamninskih fragmentov so nastale naselbine, ki se rušijo vase. Rimljani so prinesli čvrst, geometričen sistem, mrežo, pripravljeni na velike ekspanzije, ki pa se v stiku z liričnim ilirskim duhom hitro fragmentira. Pravzaprav me je na rimski strani koncepta najbolj zanimal tip reprezentačne rimske vile, ob istrski obali, s peristilom – stebrnim dvoriščem, zaprtim ali odprtim – na katerega sem oprl glavno rešitev prenove, je pa to tisti del projekta, ki se do tega trenutka ni raliziral in ni bil opažen, kot nekaj nujnega.

Na splošno oblikovanje hiše odlikuje premišljena, a nevsiljiva geometrija, ki se odraža v strukturi in obliki, to je v postavitvi odprtin, v skladnji stropne jekleno-lesene konstrukcije, v vidni strešni konstrukciji, vidnih gredah, v ploskvah različnih talnih oblog in v mnogih detajlih, kot so razmestitev svetil, stavbno pohištvo itd. Izvirni kamniti zidovi tvorijo nevtralno belo ohišje, v katerega se vpenjajo drugi stavbni elementi: lesene in  kovinske grede,  klasično oblikovano stavbno pohištvo, leseni masivni hrastovi podi, stara opeka.

Vendar je tudi pravilna geometrična struktura, imenujmo jo kar rimska, tudi v tem primeru podlegla lirskosti. To se kaže na zunanji ureditvi zlasti na intervencijah na mejnem obzidju, prebojih, dozidavah, tlakovanju.

Palladio je svoje stavbe na geodetski melioracijski mreži padske ravnice postavil prav na mrežna presečišča z vežo v središču in z vrati na vse štiri strani. Kot nekakšno vedrišče ali samo kot vez nekega višjega sistema. Ena lepših idej v zgodovini arhitekture na katero pogosto pomislim. V Istrski hiši sem tudi sam določil središče, to je ob kaminu, križ, kot Palladio, nanj pa še pripel zanko poti, ki predstavljao ustvarjalni proces.

Če Palladijeve stavbe delujejo absolutno, kot mandale, ki povezujejo nebo in Zemljo, pa  Istrsko »mandalo« bolj vidim zavezano Zemlji in Človeku na njej ter njegovemu boju, ustvarjanju kot načinu preživljanja. Skozi hišo je sicer položena os sveta, axis mundi, ki pa ne ostane čista, geometrična, kot pri Palladiu, temveč se zvrtinči v zanko poti, ki človeka povezuje z viri, zato ker se mu to zdi pomembno, pravzaprav misli, da je to tudi edini razlog ustvarjanja.

Če hiša česa nima, kar je zapisano, se pač še ni zgodilo.

Ime projekta: Hiša iz kamna
Avtor: Dimitrij Jeraj
Fotografije: arhitekt in naročnika
Lokacija: Istra
Leto: 2o15-2017

Gradbene konstrukcije: Piring d.o.o.
Elektroinstalacije: Cerkovnik d.o.o.
Izvajalci: Kažun d.o.o.
Dobavitelji stavbnega pohištva: STIL, Denis Nagode, Vrzdenec
Dobavitelji notranje opreme: PUNLES, Trebnje, MD mramor

Piše: Dimitrij Jeraj

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina