Začetek postindustrijske družbe v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, propad večjih industrijskih družb v zahodnem svetu in širitve degradiranih območij so pripomogli, da je bilo v tistem času na področju krajinske arhitekture zanimanje za krajinsko sanacijo veliko. S popularizacijo koncepta trajnosti in ekologije se je pojavila potreba po tem, da bi s krajinskim oblikovanjem na degradiranih območjih zmanjšali onesnaženost tal in voda, povečali biodiverziteto, padavinsko vodo pa poskušali zadržati v prostoru in posledično zmanjšali njen odtok v kanalizacijo.

Ikonični projekt te vrste je Landschaftspark Duisburg Nord v Nemčiji, ki so ga v devetdesetih zasnovali v krajinskoarhitekturnem biroju Latz+Partner. Krajinski arhitekti z oblikovanjem parka niso rekonstruirali prejšnjega stanja krajine, temveč so naravnim procesom in družbenim težnjam zgolj omogočili nadaljnji razvoj. Zasnova zasaditve parka temelji na sukcesijskih in ekoloških procesih. Rezultat dela avtorjev je, da danes na nekdaj zelo onesnaženem območju nekdanje industrije uspeva več kot 700 različnih rastlinskih vrst, ki tvorijo habitat številnim vrstam insektov, ptic, dvoživk in netopirjev.

Nekdanji zbiralnik premoga, rud in drugih goriv, ki je bil najbolj kontaminiran predel parka, je preoblikovan v sistem vrtov, ki z živicami, cvetočimi travniki, grmovnicami in nasadi dreves abstraktno ponazarja kulturno krajino. Inovativno je spremenjen tudi nekdanji kanal za odpadno vodo, ki ga danes napaja neonesnažena deževnica. Čeprav je park v Duisburgu prepoznan predvsem po svoji ekološki vlogi, so pri oblikovanju parka upoštevali tudi lokalne družbene in ekonomske potrebe. Park je postal priljubljeno športno-rekreacijsko in kulturno središče ter festivalno prizorišče. 

Ravno z razmahom krajinske sanacije v devetdesetih letih je v ospredje prišla ekološka vloga rastlinskega gradiva. V današnjem času je v uporabi pojem zelena infrastruktura. Gre za strateško načrtovano mrežo zelenih površin z namenom, da te površine v čim večji meri izvajajo ekološko vlogo bodisi v mestni ali pa podeželski krajini. Pojem zelena infrastruktura se dotika različnih tipov mestnega odprtega prostora, parkov, vrtov, zelenih streh, urbanih gozdičev, poslovnih vrtov, krajinskih ureditev trgovskih in industrijskih objektov, vrtov za zbiranje deževnice, rastlinskih čistilnih naprav ter drugih vegetacijskih ali grajenih prvin. Ameriška krajinska arhitekta in teoretičarka Jane Amidon v eseju Velika narava, Big nature (2010), izpostavlja, da je varstvo okolja naredilo korak naprej od zgolj pasivnega varovanja oddaljenih naravnih krajin. Danes lahko po zaslugi ekologije, inžinirske biologije in fitotehnologije preventivno varujemo tudi vsakdanje krajine, ki jih ogrožajo onesnaževanje tal, voda in zraka, vročina, ekstremni vremenski pojavi ter pomanjkanje biodiverzitete. Na domačem vrtu denimo lahko s pravo izbiro rastlin in zasaditvijo dvignemo ekološko vrednost prostora in ublažimo vpliv toplotnih otokov. Namesto intenzivne tratne površine, ki zahteva veliko vzdrževanja in fitofarmacevtskih sredstev, lahko zasadimo bolj ekološke alternative, denimo trajnice pokrovnice, zelišča in sedume. V oblikovanje vodnih elementov lahko vključimo zbiranje deževnice in vodne rastline, parkirišče pred vhodom v hišo pa tlakujemo namesto z asfaltom z vodoprepustnim ali recikliranim tlakom. 

Podobno velja tudi za vse preostale tipe gradnje. Zelo veliko neizkoriščenih priložnosti za blaženje vplivov podnebnih sprememb predstavljajo krajinske ureditve poslovnih, industrijskih in trgovskih objektov. Poslovni vrt je lahko velika dodana vrednost podjetju. Krajinska ureditev je tako kot arhitektura nosilka identitete podjetja in ima reprezentativno vlogo. Pripomore k dobremu slovesu podjetja in njegovemu trženju. Kakovostno zasnovan poslovni vrt zaposlenim omogoča kvalitetno preživljanje časa na prostem med odmori, kar poveča delovno produktivnost. Po drugi strani pa je počutje na delovnem mestu zagotovo prijetnejše s pogledom skozi okno na urejeno zeleno okolico namesto na asfaltno parkirišče brez dreves. 

Krajinske ureditve industrijskih, trgovskih in poslovnih objektov že med obratovanjem dejavnosti neposredno na lokacijah opravljajo higiensko, ekološko in varstveno nalogo. Drevesni gozdiči, omejki, umetna mokrišča in drugi fitoirigacijski nasadi preprečujejo izpiranje dušikovih spojin v podtalnico, zmanjšujejo količino padavinske vode na lokaciji in večajo biodiverziteto. Prostorastoče živice ob cesti, garaži ali parkirišču prestrežejo izliv goriv in izpiranje soli v tla. Podobno velja za peščene lovilce olj in zasajene rastlinske mulde. Cvetoče in plodovite grmovnice privabljajo insekte, ptice, glodalce in druga živa bitja. Ustrezno načrtovana zasaditev s trajnicami lahko iz onesnažene prsti odstrani številne škodljive snovi, arzenik, težke kovine, odvečen fosfor in dušik. Ekstenzivene, intenzivne in biodiverzitetne zelene strehe uravnavajo mestno klimo, zmanjšajo temperaturo v mestih in mobilizirajo prašne delce v zraku. (Niall in Kennen, 2015) 

Čeprav zelena infrastruktura izpostavlja predvsem uporabno, tehnično in bionižnirsko vlogo krajinskih ureditev, lahko s pravim estetskim čutom te intervencije oblikujemo kot zelo lep, okrasni element zunanjih površin. S tem se poveča senzorična in kulturna vrednost prostora ter njegova obiskanost. Na ta način odprt zelen prostor nima zgolj ekološke, temveč tudi družbeno vlogo, uporabno pa je združeno s prijetnim. 

Napisala: Živa Pečenko

Literatura:

Amidon, J., (2009). “Big Nature.” In L. Tilder & B. Blostein (Eds.), Design Ecologies: Essays on the

Nature of Design, New York: Princeton Architectural Press, 2009. Print.

Kirkwood, Niall, and Kate Kennen. PHYTO: Principles and Resources for Site Remediation and

Landscape Design. New York: Routledge, 2015. Print.

Collett, Brad, Valerie Friedmann and Wyn Miller. Low Impact Development: Opportunities for the PlanET Region. Knoxville: Self-Published, 2013. Print., https://issuu.com/utkcoad/docs/2013_0807_-_lid_opportunities_for_t