Nikoli nisem preveč marala selitev, čeprav je zame še vsaka doslej pomenila nekaj dobrega, novega, vznemirljivega. Kar mi pri selitvah ni všeč, je dejstvo, da moram, če si hočem ustvariti nov dom, zapustiti trenutnega.

Vseeno sem se leta 2005 resnično veselila selitve – v čisto svoje stanovanje. Dobri dve leti je trajalo, da sem ga preuredila po svoje, kupila pohištvo in dodatke za dom, ter se v njem povsem ugnezdila. Potem pa me je splet okoliščin napeljal, da sem se odločila izgnezditi in preseliti 10.000 km stran čez ocean, na konec sveta, v daljno Mehiko. Ta odločitev je prišla nenačrtovano, vendar sem v tistem trenutku čutila, da je to nekaj, kar moram narediti. V tolažbo mi je bilo, da – če mi ne bo všeč ali če mi tam ne bo uspelo ustvariti novega življenja – me bo moje domače gnezdo čakalo, in prijatelji in družina tudi.

Selitve omogočajo nov začetek, novo službo, nova razmerja, nova prijateljstva, novo pohištvo, izpolnitev sanj, novi dom, novo gnezdo.

Dobre so za vsaj še eno stvar – da se znebiš stvari, ki jih ne potrebuješ in se ob tem zaveš, koliko nepotrebnega si s časom nakopljemo.

Ob moji selitvi v Mehiko sta mama in oče podedovala 21 orhidej in kolo, zimska oblačila (moj novi dom ima 350 sončnih dni na leto, in povprečna temperatura se tu giblje med 20 in 30 stopinjami) ter nekaj škatel s stvarmi, od katerih se nisem mogla dokončno posloviti, in ki jih bom verjetno, ko jih nekoč odprem, nostalgično pregledala in nato vsebino podarila ali vrgla stran. Najljubše in najnujnejše sem nato spakirala v tri kovčke in sedla na letalo.

V nasprotju s selitvami pa obožujem potovanja. Potovanja so kot majhne selitve, le, da tu veš, da se boš čez nekaj dni ali tednov vrnil v domače gnezdo. Ne glede na to, koliko uživam na potovanjih, me vedno, ko pridem domov, preplavi veselje, ko spet spim v svoji postelji. Ko sem živela v Sloveniji, je bilo potovati veliko lažje; v tem smislu, da si lahko, recimo, po eni uri vožnje raziskoval in užival na skrajnem koncu Slovenije; čez dobro uro si bil že v sosednji državi, in zato so bili izleti v Trst, Zagreb, Celovec kar tako zelo pogosti, pa tudi Gradec in Dunaj ter preostala mesta in sosednje države so bila le kratko vožnjo stran.

Tu v Mehiki, in še posebej v Baja Californiji Sur, ki je polotok in od koder je celinski del Mehike oddaljen dva dni vožnje , so potovanja drugačna. Ko se tu odpravimo z avtom na izlet, traja eno uro, da pridemo v sosednjo vas, dve uri pa je oddaljena prestolnica države Baja California Sur, La Paz. Dobra plat življenja na polotoku pa je, da te tu vsaka pot pripelje na plažo. Potovanja po Baja Californiji Sur so mi všeč, ker še vedno obstajajo kraji, kjer ni ne interneta, ne mobilne povezave, kjer lahko nemoteno uživaš v naravi, morju in kilometre dolgih peščenih plažah.

Letos spomladi so me prvič obiskali starši. Ko sem jim po telefonu razlagala, kako je tu, nista mogla povsem razumeti, dokler nista tega doživela v živo: da do trgovine, središča mesta ali plaže ne moreš peš. Razdalje so tu tako velike, da se moraš peljati z avtom. Ceste (oziroma pomanjkanje le-teh) in vročina pa ne omogočajo vožnje s kolesom, tako kot je to običaj v Evropi.

V Baja Californiji Sur so selitve in potovanja sicer kar stalnica. Zaradi izjemne lokacije na koncu Californijskega polotoka, kjer se zlivata Korteško morje in Tihi ocean, in bližine Združenih držav Amerike, imamo v Baji veliko prebivalcev, ki tu živijo le pol leta, običajno med oktobrom in majem, ter se nato vrnejo v ZDA in Kanado poleti, ko je tu zelo vroče. Veliko je tudi turistov in selitev, povezanih s turistično industrijo. Ljudje se sem preselijo zaradi službe, odprtja novega hotela, novega stanovanjskega naselja, ter se nato čez čas preselijo. Mladi iščejo službe večinoma v ZDA oziroma grejo študirat na Mehiško celino, in nato tam ostanejo. V prvih nekaj letih mojega življenja tukaj je bilo prav zaradi tega težko navezati dobra prijateljstva. Ravno, ko si se z nekom spoprijateljil, se je le-ta odselil. Sedaj, po skoraj osmih letih življenja tu, je malo lažje, imamo ozek krog prijateljev, ki živi tu že nekaj časa, a so odnosi tu vseeno drugačni kot v Sloveniji.

Potovanja obožujem. V Mehiki imajo zaposleni le 6 dni počitnic na leto, kar se mi je, v primerjavi s 24 dnevi počitnic, ki sem jih imela v Sloveniji (leta 2007), zdelo kar kriminal. Na srečo pa mi je uspelo zapustiti zasebno službo pred nekaj leti in delam zase, moje največje bogastvo sta čas in mobilnost. Pri naravi mojega dela ni toliko pomembno, ali sem v svoji pisarni v Cabo San Lucasu ali pa se potepam nekje po Mehiki, ZDA, Evropi oz. drugje po svetu, pomembno je le, da je delo opravljeno. Srečo imam tudi, da zaradi dela pogosto potujem po Mehiki, ki me že od nekdaj fascinira; zato vsako potovanje skušam izkoristiti za spoznavanje svoje nove domovine, in zato se mi tudi vsako potovanje zdi kot počitnice.

Prijatelji in znanci, s katerimi smo povezani na Facebooku ali Instagramu, mi pogosto pravijo, da zaradi fotografij, ki jih objavljam, mislijo, da sem vedno na počitnicah. Tudi meni se velikokrat zdi, da živim “na počitnicah”, saj je tu vedno vroče, in plaža in morje sta le nekaj minut stran. Vendar menim, da je ena od pozitivnih posledic moje selitve v Mehiko ta, da sem postala (še) bolj radovedna, dovzetna za okolico in svet okoli mene, za to, da skušam uživati vsak trenutek, pa naj bo v domačem mestu, na plaži, na potovanjih ali nekje vmes na poti. Zato pot pod noge, pojdi na sprehod, vozi se s kolesom, pojdi na morje, k reki ali jezeru, raziskuj nove kraje, potuj kamor koli, premakni se, odpri oči in uživaj!

Romana Lilič, Mehika

rezerva

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja