Pred kratkim sta naju v Amsterdamu obiskala moja starša. »A to je že bilo?« in »A to sta sama zrihtala?« sta spraševala, ko sta se po prihodu razgledovala po stanovanju, ki ga zadnjih nekaj mesecev najemava na severu mesta. Stanovanje je bilo ob selitvi namreč delno opremljeno in čeprav je bilo daleč od popolnega (vključno s številnimi kosi pohištva, ki niso bili po najinem okusu), nama ga je v nekaj mesecih uspelo spremeniti v prijeten dom.
Ljudje imamo do urejanja najemniških stanovanj precej različne pristope. Ob razmišljanju o tem sem razvila teorijo, po kateri se ločimo na štiri skupine. V katero skupino spadaš, je odvisno od več faktorjev: v prvi vrsti od občutka relativne finančne varnosti, potem pa tudi od lastnega čuta za estetiko, od tega, koliko časa preživljaš doma, kako dolgo se misliš nekje ustaliti, kako občutljivo doživljaš prostor in konec koncev tudi, kako toleranten je tvoj najemodajalec. V igri so seveda tudi generacijske razlike. Vsi vemo, da živimo v dobi, v kateri je imeti grdo stanovanje, ki ni zasnovano po zgledu skandinavskega minimalizma, smrtni greh Instagram človeka.
O kakšnih skupinah torej govorim? Naj začnem s prvo. Vanjo spadajo nomadi, ki vidijo vsakršno vlaganje denarja ali energije v začasno najemniško stanovanje kot povsem odvečno. Primer sta prijatelja Avstralca, ki sta svoje nedavno najemniško stanovanje v Londonu videla izključno kot vmesno postojanko, zaradi česar ob selitvi nista nikoli niti dobro razpakirala. Čeprav sta po sili razmer v stanovanju na koncu živela več kot eno leto, sta imela v tistem času v majhni spalnici za goste kup nerazpakiranih kartonastih škatel z osebnimi predmeti, ki so skoraj 14 mesecev čakale na naslednji, bolj pravi, bolj stalni dom.
V drugo skupino spadajo pragmatiki, ki najemniški prostor udomačijo z osebnimi predmeti, vendar ostajajo pri logiki »zakaj bi zapravljal denar za stanovanje, ki ni moje«. Po policah tako razporedijo knjige in lončnice ter obesijo kakšen plakat ali sliko. V to skupino spada kar nekaj mojih vrstnikov, ki živijo v Ljubljani. K temu seveda pripomorejo tudi slovenski najemodajalci, ki so v večini strogo proti kakršnimkoli bolj korenitim posegom v njihovo lastnino.
V tretji skupini sva se znašla z možem, ko sva se iz lastniškega stanovanja v Glasgowu preselila v najemniško stanovanje v Amsterdamu. Od nekdaj mi je bilo v veselje ustvarjati prostore, v katerih se počutim domače. Všeč mi je tudi, da lahko prostor, ki ga naseljujem, delim z bližnjimi. Navajena, da imava kot expata za vikende velikokrat na obiskih prijatelje in družino, se mi je zato zdelo pomembno, da stanovanje – četudi začasno – narediva kar najbolj prijetno za bivanje. Lastnik nama je dovolil, da lahko prostor spreminjava po svoje pod pogojem, da so vsi posegi 100 % reverzibilni. Tako sva se lotila premikanja pohištva, pleskanja sten, menjave vseh luči in preprog, nakupa nekaj novih kosov pohištva, urejanja balkona, inštalacije zaves in v primeru ene izmed sob celo montaže novih vrat. Z več metri lepilnega traku Velcro sva po prostorih lahko obesila slike, ne da bi v stene zabijala žeblje ali pa, bognedaj, vrtala. Pred odhodom – morda bova tu leto, morda dve – bova tako porabila kakšen dan ali dva, da stanovanje vrneva v originalno stanje.
Podobne začasne rešitve sva iskala tudi v prejšnjem stanovanju v Glasgowu dobro leto pred selitvijo. Ker sva vedela, da bova stanovanje v bližnji prihodnosti oddajala, nisva želela menjati kuhinje, s katero sicer ni bilo nič narobe, le nekoliko staromodna in temačna je bila. Lesene kredence nama je lokalni handy-man tako razstavil in v bližnjem skladišču presprejal z belo, medtem ko sva midva ploščice prepleskala z barvo za keramiko ter zamenjala pipo, umivalnik in ročaje vseh omaric. Pult sva ovila s samolepljivo PVC folijo, ki prepričljivo igra vlogo bukovega lesa in je, povsem nepričakovano, tudi presenetljivo vzdržljiva. Čeprav ne gre za daljnoročne, trajne rešitve, je prostor z njimi dobil povsem drugačno podobo in energijo, za kar sva – v primerjavi s ceno nove kuhinje – porabila drobiž.
Primer začasne osvežitve kuhinje v glasgowškem stanovanju.
V zadnji, četrti skupini, so hard-core idealisti, ki gredo z urejanjem najemniškega stanovanja all in. Primer je londonska novinarka, avtorica in semiznana vplivnica Katherine Ormerod (@katherine_ormerod), ki si pri 39 svoje nepremičnine v Londonu enostavno ne more privoščiti. Skupaj s partnerjem in dvema otrokoma so tako prepuščeni na milost in nemilost oderuških lastnikov londonskih stanovanj, zaradi katerih so se v zadnjih treh letih selili vsaj dvakrat. Katherine kljub temu pri vsaki selitvi vloži neizmerno veliko časa in energije v urejanje prostora, zaradi česar je postala Instagram ikona estetsko naravnanih milenijcev najemnikov. S svojimi sledilci radodarno deli praktične nasvete in poceni trike za prenovo izgleda najemniških domov. Z zadnjo selitvijo si je na ta račun zagotovila tudi nekoliko nižjo najemnino in dovoljenje, da lahko v novo najemniško stanovanje poseže tudi na bolj korenite načine, saj je lastnik iz časopisov in interneta poznal njen eklektični slog, s katerim še tako pust prostor spremeni v Pinterest-worthy bivališče. Na njenih storyjih tako lahko spremljamo, kako pleska kuhinjske omarice, stene, obstenske letve, vrata in celo leseno stopnišče. Hladilnik ovija v PVC folijo, menja luči in pipe, staro keramiko prekriva s samolepilnimi ploščicami s portugalskimi vzorci, po stenah stopnišča stare viktorijanske hiše lepi tapete v stilu Williama Morrisa in gradi ratanske pregrade v rožnati barvi, s katerimi zakriva predpotopne radiatorje.
Je vse skupaj le metanje denarja in časa skozi okno? Mogoče. Gotovo pa gre za trend, ki bo postal vse bolj razširjen, še posebej zato, ker smo milenijci in gen Z-jevci – tako po lastni izbiri kot po sili razmer – generacija najemnikov. Logika je v mojem primeru povsem preprosta: ker čas rada preživljam doma, mi je pomembno, da se v prostoru dobro počutim. Če finančni vložek, ki sva ga porabila za estetske posege v trenutnem najemniškem stanovanju v Amsterdamu, razdelim na dvanajst delov in ga dodam k mesečni najemnini, se ta zviša za slabih 7 %. Takšna investicija pa je, če ne drugega, tudi naložba v lastno osebno zadovoljstvo in duševno zdravje.
Piše: Ajda Milne
*
Vsebine, ki jih objavljamo na spletu, so drugačne od vsebin v tiskani reviji. Revija in splet imata ločeni uredniški zasnovi. Z naročilom revije podprete oboje, spletne in tiskane vsebine, in omogočite Outsiderjevo ustvarjanje na različnih kanalih.
Naročite se lahko v spletni trgovini ali pa nam pišite na: [email protected]
Hvala!
