Prejšnji teden smo na festivalu Na zemlji svet stoji predstavili tudi Pobudo za dediščino. Za pogovor o odgovornosti lastnikov in skupnosti smo izbrali poseben kraj: lebdečo streho arhitekta Otona Jugovca nad arheološkim najdiščem Otok pri Dobravi. Eno prepoznavnejših del slovenske arhitekture, ki ga občudujemo v knjigah in na fotografijah, v prostoru pa kljub prizadevanjem za obnovo še naprej propada.

V svoji arhitekturni praksi se pogosto srečujem s historičnimi objekti. Naši predniki so gradili drugače od nas. Uporabljali so materiale, ki so bili na voljo v bližini, ter skozi generacije razvijali tehnike njihove obdelave in vgradnje. Z industrializacijo so številne stare obrti obveljale za zastarele. Kdo bi še obdeloval in zlagal kamen, če je beton mogoče vliti hitreje? Kdo bi tesal zahtevne lesne vezi, ki brez žebljev in vijakov prenašajo velike obremenitve, če industrijsko izdelane lesene elemente lahko povežemo s kovinskimi spoji?

Industrializacija je prinesla napredek, omogočila množično stanovanjsko gradnjo in olajšala številna težka dela. Toda z opuščanjem nekaterih načinov gradnje se je prekinjal tudi prenos znanja. Posledice občutimo danes, ko iščemo nekoga, ki bi staro hišo znal popraviti.

Pri tem pogosto slišim vprašanje: ali se ne bi bolj izplačalo stavbe porušiti in zgraditi nove? Ko gledam masivne kamnite zidove zapuščene hiše in razmišljam o potrebnih posegih, takšno vprašanje lahko razumem. Prenova zahteva številne prilagoditve. Odpravljanje vlage je lahko zahtevno, doseganje visoke energetske učinkovitosti prav tako. Stene ne bodo povsem ravne, velikost oken bodo določale stare kamnite erte, razporeditev prostorov pa se bo morala prilagoditi obstoječim zidovom.

Če staro hišo ocenjujemo samo po tem, kako dobro izpolnjuje zahteve novogradnje, je velik del odgovora že vnaprej določen. Toda ko opazujemo kraje, v katerih so stare hiše že nadomestile nove, se lahko vprašamo, ali je novo resnično boljše. Tehnične izboljšave znamo izmeriti. Težje ovrednotimo izgubo razmerij med hišo, dvoriščem, potjo in sosednjimi stavbami. Kamniti portal lahko shranimo, prostorskih odnosov pa ne moremo tako preprosto preložiti.

Seveda vsaka stara hiša ni kakovostna samo zato, ker je stara. Tudi naši predniki so gradili slabo in sprejemali kompromise. Prenova mora omogočiti zdravo, varno in udobno življenje. Pred odločitvijo o rušitvi pa bi morali znati prepoznati, kaj je vredno ohraniti in kako bi to lahko vključili v sedanjo rabo.

Pri svojem delu opažam tudi nezaupanje do Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Marsikateri lastnik se boji, da si bo s prošnjo za nasvet nakopal predvsem dodatne težave. Še posebno če opazuje soseda, ki »spomeničarjev« ni nič vprašal ter je hišo prenovil hitreje in ceneje. Kar seveda še ne pomeni tudi kakovostneje.

Kulturnovarstveni pogoji so za lastnika šele začetek. Poiskati mora projektanta, ki jih zna prevesti v izvedljive rešitve, in mojstra, ki jih zna uresničiti. Če pri tem ostane brez opore, lahko varovanje dediščine doživi kot oviro, tudi kadar si sam želi hišo ohraniti. Dobri konservatorji s svetovanjem in sodelovanjem takšno nezaupanje zmanjšujejo. Njihovo delo pokaže, koliko je mogoče doseči, kadar lastnik v javni službi najde sogovornika.

Da je kulturna dediščina pomembna za vse, je skoraj splošno sprejeto. Precej manj pa razmišljamo o tem, kaj pomeni biti njen lastnik. Dediščino občudujemo, turistične organizacije z njenimi fotografijami vabijo goste, stroka pričakuje njeno ohranitev. Ko začne zamakati streha, pa mora rešitev poiskati lastnik. Skupna vrednota se zanj pokaže kot zelo konkretna obveznost.

Lastništvo seveda prinaša odgovornost in tudi koristi. Toda kadar skupnost zaradi javnega interesa zahteva zahtevnejšo obnovo, bi morala sodelovati pri dodatnem bremenu. Lastniku težko sporočamo, da njegova hiša pripada vsem, kadar govorimo o njeni vrednosti, in samo njemu, kadar govorimo o stroških.

Skupno odgovornost bi lahko izrazili zelo konkretno: z davčnimi olajšavami za kakovostno obnovo, ugodnimi posojili in dostopno strokovno pomočjo. Lastnik bi moral že ob načrtovanju vedeti, na kakšno podporo lahko računa. Če od njega pričakujemo, da bo ohranil kamniti portal, popravil lesena okna in obnovil ostrešje, mu moramo pomagati ustvariti pogoje, v katerih bo to tudi izvedljivo. Na to, ali se prenova izplača, namreč vplivamo tudi sami: s podporami, postopki, izobraževanjem in odnosom do obrtniškega dela.

Vendar denar sam ne zadostuje. Če želimo ohraniti stare hiše, moramo poskrbeti tudi za ljudi, ki jih znajo popravljati. Za zidarje, tesarje, mizarje in krovce, ki razumejo stare materiale in konstrukcije. Takšno znanje se ohranja z delom in prenaša z učenjem ob izkušenem mojstru. Vsaka kakovostna prenova je zato lahko tudi priložnost, da se nekdo nauči nečesa, kar bo potrebovala naslednja hiša.

Država odnos do dediščine oblikuje tudi z lastnim zgledom. Ko od lastnikov upravičeno zahteva skrbno obnovo, mora pokazati, da jo zna tudi sama omogočiti in izpeljati. Pri Jugovčevi strehi se kljub njenemu arhitekturnemu pomenu in prizadevanjem za obnovo to še ni zgodilo. Lastnik stare hiše lahko v tem prepozna lastno izkušnjo: vsi se strinjajo, da je dediščino treba ohraniti, pri zagotavljanju pogojev za njeno ohranitev pa se zaplete. Prav tu bi morala država pokazati, kaj pomeni skupna odgovornost.

Napisal: Matevž Granda

Naslovna fotografija

Omogočite naše delo z naročnino na revijo Outsider in pridobite odlično branje. Hvala!

Celoletna naročnina