Pred dobrim stoletjem se je nedaleč od nas, v deželi, ki je bila še malo prej skupna, zgodila urbanistično-arhitekturna poteza, ki še danes navdušuje tudi prostorsko najrazvitejše države po vsem svetu. Das Rotes Wien, rdeči Dunaj, je celostni reformni urbanistično-arhitekturno-družbeni načrt, ki je potekal od 1919 do 1934 in je dunajski občini med drugim omogočil izgradnjo več kot 62.000 stanovanj in 5.200 stanovanjskih sosesk, skupaj s pripadajočimi kulturnimi, športnimi, oskrbnimi projekti, vrtovi, parki, bazeni, javnimi površinami in domišljenim javnim prometom. Stoletje kasneje to gradnjo občudujemo kot temelj učinkovite stanovanjske politike mesta, ki bistveno pripomore h kakovosti bivanja. Dunaj je v letu 2024 že četrtič zapored izbran za “najbolj prijetno mesto za bivanje” po svetovnem  izboru EIU revije The Economist. Kako in na kakšnih temeljih se načrtovanja mesta lotevajo najboljši na svetu, čisto blizu nas?

Cilj politike Rdečega Dunaja je bil ambiciozen in velikopotezen: demokratizacija družbe, izčrpane in obubožane od grozot prve svetovne vojne, in izboljšanje življenskih razmer delavcev. Stanovanjska gradnja ter ureditev javnega prometa sta bila le en del – lotili so se vseh vidikov življenja slehernika; družbene, šolske in komunalne reforme – vzgoje in izobraževanja otrok, strukture prostega časa, oblikovanja interierov in skupnih prostorov, enakopravnosti moških in žensk, obravnave telesa in športa in vloge umetnosti ter kulture.

Kot najvidnejši element Rdečega Dunaja se je izkazal  obsežen stanovanjski program, v končni obliki sprejet leta 1923. Medtem ko je mestna oblast od maja 1919 do 1922 z davčnimi spodbudami neuspešno poskušala spodbuditi zasebno in zadružno stanovanjsko gradnjo, so leta 1923 začela izvajati prvi petletni občinski program stanovanjske gradnje. Sprva so pozidali velika območja zemljišč, ki so iz različnih razlogov ostala prazna – na primer Gürtel zaradi bližine južne železnice. Nekatera območja so pozidali v obliki tako imenovanih superblokov – na primer Karl-Marx-Hof, druga pa bolj razpršeno – na primer Sandleiten, kasneje pa zaradi pomanjkanja večjih odprtih površin tudi v obliki “plomb”. Komunalne stanovanjske stavbe so namenoma razpršili po celotnem mestnem območju, da bi se izognili segregaciji.

Vlagali so v mestno infrastrukturo. Posodobili so tramvajski sistem, mestna uprava je prevzela sistem lahke železnice in ga elektrificirala, avtobus so nadgradili v mestno prevozno sredstvo. Mestne ulice so izboljšani z drobnim kamnitim tlakovanjem, asfaltom in makadamskimi površinami. Uredili so mestno ravnanje z odpadki.

Programe stanovanjske gradnje so financirali iz stanovanjskega davka in tekočega proračuna. Da bi zadostili velikanskemu povpraševanju po občinskih stanovanjih, so gradili predvsem mikro in majhna stanovanja s površino od 38 do 48 m2, z lastnim straniščem, kar je bila inovacija. Na voljo so bili tudi skupni prostori, kot so pralnice, vrtci in skupne kopalnice. Večina arhitektov je bila samostojnih, mnogi med njimi so izhajali iz šole Otta Wagnerja. Arhitektura je bila zadržano neeksperimentalna, “ljudska”, brez ravnih streh,  z oboki in visokimi stropovi, v skladu z mislijo, da je za “uspešno izvedbo resnično radikalnih idej treba slediti konservativnim metodam.”

Stoletje kasneje se Dunaj še vedno ponaša z odlično stanovanjsko politiko, utemeljeno na velikem številu javnih stanovanj z dostopnimi najemninami, uveljavljeno v obdobju Rdečega Dunaja. „Nikoli nismo podlegli skušnjavi, da bi prodajali občinska ali subvencionirana stanovanja, kot so to storila številna druga evropska mesta, da bi zakrpala luknje v svojih proračunih,“ pravi Kathrin Gaal iz mestnega odbora za stanovanjsko politiko. „To pomeni, da je naš stanovanjski fond še vedno velik.“

Pred približno 40 leti je Dunaj ustanovil „sklad za nakup zemljišč in urbano prenovo“, ki zemljišča v mestu rezervira izključno za socialna stanovanja: trenutno ima 3 milijone kvadratnih metrov površin, vključno s kmetijskimi ali neobdelanimi zemljišči, opuščenimi železniškimi tiri in praznimi bolnišnicami, ki jih lahko ponudi na razpisu izključno socialnim razvijalcem. „Tovrstno sistemsko skladiščenje bi lahko začele izvajati tudi druge države,“ pravi Gaal.

Leta 2019 je Dunaj uvedel novo pravilo da morata biti v naseljih z več kot 5.000 kvadratnimi metri stanovanjske površine dve tretjini subvencioniranih najemnih stanovanj. Mestni sklad za pridobivanje zemljišč se tesno usklajuje z oddelkom, ki izdaja gradbena dovoljenja, in lahko v skladu s tem sklepa dogovore.

Dunaj sistematično zasleduje cilj, da bi se do leta 2038 vrnil na raven prebivalstva iz leta 1910. Cilj povečanja prebivalstva dosega z raznolikimi ukrepi, med katerimi je najvidnejši ravno stanovanjska politika. Pospešeno gradijo stanovanja, kot so Seestadtu Aspern, novem mestnem središču, ki raste na mestu nekdanjega letališča 7km od mestnega središča. Veliko območje se je sprostilo ob prenovi glavne železniške postaje in na opuščenih tirih severne železniške postaje. Pri glavni železniški so združili prej dve ločeni povezavi in umestili novo prometno stičišče in pridobili velike površine, ki so jih namenili stanovanjskemu, trgovskemu, poslovnemu in parkovnemu programu. Sivo območje se je spremenilo v vitalno zeleno središče mesta.

Ko se zgledujemo po Dunaju, se zgledujemo po več kot sto letnemu sistematičnemu in premišljenemu načrtovanju mesta. Če bi želeli povzeti le stanovanjsko politiko, ta v našem kontekstu morda ne bi delovala, ker nimamo razvitih drugih infrastrukturnih plasti mest, od prometa, do (politične) kulture. Tisto, po čemer pa se lahko zgledujemo je, da celotna zgodovina uspešnega razvoja Dunaja temelji na skrbi po kakovostnem bivanju za vse svoje prebivalce. In če to skrb za skupnost uspemo postaviti pred skrb za kapitalsko rast dobičkov, potem smo na pravi poti k kakovostnim mestom. Seveda pa je potrebne veliko odprtosti, predanosti, poštenosti in delavnosti.

Nina Granda

Naslovna fotografija: vir

Kolumna je bila 2024 objavljena v časniku Delo