Ne sodim med ljudi, ki bi na veliki zvon obešali svojo brezprizivno ljubezen do knjig in za najljubši čas leta razglašali november, ko se stojnice v Cankarjevem domu šibijo pod vsakoletno bero slovenskih založb. Obisk knjižnega sejma je zame bolj delo kot užitek, do knjig pa se obnašam skrajno previdno. Ker se jih – bojim.
Odraščala sem v okolju, kjer so si knjige na nadvse priliznjen in kar malo potuhnjen način izvojevale popolno prostorsko nadvlado. Saj vsi vemo, kako to gre: odkar se naučiš brati, bereš in potem kupuješ in podležeš vsakič, ko katera milo zamežika s platnicami in jo vzameš sabo. Tega nisem počela samo jaz, pač pa se je to začelo že nekaj rodov prej in vse te knjige so bivale z nami. Najprej so se poslušno razvrstile po njim namenjenih knjižnih regalih, sprva v eni vrsti, nato v dveh, sčasoma pa so se tako namnožile, da so zavzele še vse razpoložljive odlagalne prostore v vseh sobah. Od tam so smelo začele ofenzivo v zanje manj tipične prostore, recimo kopalnico in kuhinjo. Kjer so drugi imeli kuhinjske krpe ali toaletni papir, so bile pri nas knjige. Nekaj smo jih morali pospraviti v klet; temu so se zelo upirale.
Zato sem pri opremljanju svojega prvega stanovanja sklenila, da ne bom popuščala. In se tega držala tudi vnaprej. Ne vem, kje natanko so se moji dobri nameni izjalovili, ampak zdaj so tudi pri meni doma knjige zadobile nevaren polet. Moja trdna volja se omehča vsakič, ko prestopim prag kakšne prisrčne knjigarne. Antikvariat z imenom Bukvarna, ki ga najdete, če se s Kongresnega trga spustite po Gledališki stolbi (ha, pa sem vendarle enkrat uporabila to čudovito besedo v stavku!) in potem korakate še malo vzdolž reke, je ena takih prodajaln. Če ji sploh smemo tako reči – prostor namreč v ničemer ne izžareva sle po trgovanju ali danes tako brezsramnega pohlepa, značilnega za druge trgovine. V njem ni ničesar razen – skladovnic knjig. Precej podobno kot v mojem otroštvu so tudi te razvrščene po regalih, po policah, po škatlah in po tleh, širijo se po zakonitostih osmoze, dokler ne zasedejo zadnjega prostega mesta. Niso vsiljive in kričave, z morebitnimi kupci poskušajo navezati stik zadržano in prefinjeno. Kar je navsezadnje edini pravilen pristop, saj ne stavijo na zunanjost, včasih že rahlo obrabljene platnice, temveč na vsebino. Ta pa je, ne glede na leta, enako sveža in zanimiva kot takrat, ko so prišle iz tiskarne. Včasih še bolj.
Pristno obeležje pa tej prodajalnici daje njen lastnik: bradati gospod, ki mežika iznad kupov potiskanega papirja. Dobrodušno in prijazno, kot kak literarni škrat. Svoj poklic opravlja predano in brez trohice pohlepa. Pred sabo na mizi, kolikor si je še niso odščipnile knjige, ima računalnik. Ampak je ugasnjen. Gospod ga ne potrebuje, ker je v knjigah, s katerimi si deli dneve, vse znanje, kar ga potrebujemo. Le kdo, pri zdravi pameti in polni zavesti, bi se mu lahko odrekel? Zato v Bukvarno ne zahajam prepogosto. Kot nekakšna skušnjavčeva votlina je, iz katere nikoli ne odideš praznih rok.
Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabjančič
Drage bralke, dragi bralci, kmalu bo zunaj Outsider#13. Naročite se preko povezave:
