Na ljubljanski Trg republike se je začasno preselila monumentalna brutalistična fontana iz ameriškega Baltimora. Pravzaprav ne gre toliko za fontano kot pa za monumentalno in urbanistično razgibano strukturo pomanjšanega utopičnega mesta. Tudi ne gre ravno za urbano vodno infrastrukturo, ampak prej za branik javnega prostora in svobode govora. In, kar je najpomembnejše: McKeldinova fontana v Ljubljani ne gostuje, ampak pri nas išče začasen azil. V Baltimorju je namreč v fizični obliki več ni; pred letom dni so jo porušili, s tem pa izbrisali ne le vrhunski spomenik modernističnega urejanja javnega prostora, ampak tudi simbolni ter obenem zelo dejanski prostor političnega boja.

McKeldinova fontana je bila v centru Baltimora postavljena na začetku osemdesetih. V preteklih desetletjih je postala žarišče družbeno in politično angažiranih dogodkov, kot so gibanje Occupy, Black Lives Matter. Obenem je objekt postal pribežališče marginaliziranih skupin ter uradno določeno območje svobodnega govora (da je takšno območje v ameriških mestih posebej določeno, je že samo po sebi povedna informacija). Kljub protestom in iniciativam za ohranitev je bila porušena, namesto nje pa je na območju spet na videz nevtralna in neartikulirana travnata površina; primerna tabula rasa za ponovno privatizacijo javnega prostora in eliminacijo demokratičnih vrednot.

V Ljubljani boste izvirnik McKeldinove fontane zato zaman iskali; na Ravnikarjevi samozavestni praznini pred Parlamentom straši njen duh in vsem tistim, ki mu želijo prisluhniti, nakazuje ikonoklastično povezavo med rušenjem modernistične dediščine in rušenjem socialne in demokratične države. Na oboje smo se zaradi pogostosti že tako navadili, da še tako nasilna gesta komaj štrli iz množice podobnih. Tudi v Sloveniji se radi vdajamo iluzijam, da so najbolj nezaslišana rušenja že za nami – tako v arhitekturnem kot tudi v političnem smislu – vendar pa so interesi po krčenju javnega in skupnega prisotni vsakodnevno in v majhnih korakih. Ob primerni družbeni klimi pa se lahko kmalu razrastejo v uničevanje brez primere.

Duh McKeldinove fontane na Trgu republike je viden vsakomur, ki si na spletnem naslovu http://nonument01.org/ sname aplikacijo nonument01. Aplikacija omogoča, da fontano na ekranu prenosnika ali tabličnega računalnika ne le zagledamo, ampak se po njenih kompleksnih poteh in mostovžih, slapovih in ploščadih tudi sprehodimo. Tako vsaj začasno zavzamemo politično in arhitekturno ključen prostor in se tako upremo njegovemu fizičnemu izbrisu. Vsak boj se namreč slej ko prej prelevi tudi v boj za obvladovanje prostora. Če želimo uničiti zgodovinski spomin in s tem tudi možnost za družbeno napredno, demokratično in egalitarno prihodnost, ni dovolj, da ukinemo samo družbene pridobitve; potrebno je izbrisati tudi prostor, s katerim so neposredno povezane. Šele, ko spominov ne moremo povezati s prostorom, zvokom, tipom in vonjem, je amnezija zares mogoča. Takšna amnezija se ne širi le v Združenih državah niti samo v državah tretjega sveta, ampak tudi v Evropi, tudi v naši soseščini, tudi pri nas.

Umetniški projekt Nonument01: McKeldinova fontana je zasnovala skupina Nonument (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Lisa Moren in Jaimes Mayhew). Spremljevalna razstava v Mestnem muzeju s predstavitvijo historičnega in političnega konteksta izvorne fontane je odprta do 28. februarja 2018.

Miloš Kosec