Advertisement
dddab2b0-6000-497a-b630-b76bf738f26e--14933798330_48ca66f625_b
Zorana Baković: MESEČEVI KOLAČKI IN VONJ LETALIŠČA

Pred kratkim sem se vrnila iz Hong Konga. Tja in nazaj sem letela s Turkish Airlines, iz Beograda čez Istanbul, in čeprav sem v mesto svoje mladosti tokrat odhajala zaradi foruma, posvečenega “(gospodarskemu) pasu in (svileni) poti”, je bila zame to tudi pot finih okusov, ki ima s pasom zvezo samo, če pretiravam, tako da me ta začne tiščati.

Poudarek sem torej dala na “pot”, ki me je tudi tokrat spomnila, kako je Hong Kong, kakršen je danes, povezan s potmi čaja, tj. koliko so nekdanja kolonizatorska osvajanja motivirali fini okusi in kulinarični avanturizem.

Če se Angleži v 18. stoletju ne bi tako navadili na čaj, da je njihov primanjkljaj v trgovanju s Kitajsko, iz katere so uvažali lističe te blažene rastline, kmalu tako narasel, da več niso vedeli, kako bi ga poravnali, bi le stežka prišlo do opijskih vojn, s katerimi je Velika Britanija skušala prisiliti cesarstvo dinastije Qing, da odstrani ovire, postavljene pred svobodno trgovino, in malo verjetno je, da bi iz “kupa golih pečin”, kot je otok v Južnokitajskem morju leta 1842 poimenoval Lord Palmerston, zunanji minister kraljice Viktorije, nastala “Dišeča luka” (kar je dobesedni pomen njegovega imena), okrog nje pa zraslo eno najmodernejših mest na svetu.

In če gremo še malo bolj nazaj, bomo videli, da je bila prav hrana oziroma še pogosteje tisto, kar ji je dajalo poseben okus, že v srednjem veku prvo gonilo gospodarske globalizacije. Trgovina je sledila potem začimb, lov za njimi pa je spodbudil celo Krištofa Kolumba in Vasca da Gamo, da sta preplula oceane v iskanju novih svetov in njihovih vonjav.

V priročniku praktične modrosti beneškega trgovca Francesca Pegolottija z začetka 14. stoletja je naštetih 288 začimb, po katerih so Evropejci hrepeneli in bili pripravljeni osvajati tuja ozemlja, na katerih so te rasle. Samo da so lahko popoprali svoje jedi, odišavili svoje poslastice ali skuhali zdravilni napoj iz eksotične rastline.

Od kod takšna strast za raznolikostjo okusov? Odgovorov bi bilo lahko več, zgodovinarji pa začenjajo s praktično funkcijo začimb pri prikrivanju slabega vonja že malce pokvarjenega mesa. V časih, ko še ni bilo hladilnikov, je ostrina popra ali mletega čilija rabila kot zaščita pred bakterijami, pa tudi pred smradom, učinek okrepljenega okusa pa je bil pogosto v skladu z medicinskim učinkovanjem določene rastline, zato so začimbe prodajali tudi kot dodatek jedem in kot sestavino za izdelavo zdravil.

Ko se je Jurij Bogati, bavarski knez, leta 1475 poročil s poljsko princeso Jadvigo, piše Paul Freedman, profesor zgodovine na univerzi Yale, so za svatbo naročili 200 kilogramov popra, 150 kilogramov ingverja, 150 kilogramov žafrana, več kot 100 kilogramov cimeta, obilo nageljnovih žbic in skoraj 50 kilogramov muškatnih oreškov. Toliko je bilo za spodobno gostijo potrebnih bogatih okusov, vonjev, pa tudi barv, kar v tem času sploh ni bilo zanemarljivo kot znak dobre jedi.

Na temelju začimb se je pri Evropejcih rojevala tudi zemljepisna domišljija, zato so si dolgo predstavljali, da leži Indija ob rajskih vrtovih, opisanih v Svetem pismu, in da poper tam raste na drevesih, ki jih varujejo strupene kače. Da bi lahko obrali dragocene jagode, so morali drevo zažgati, da so kače pobegnile pod zemljo, zato je poper črn in suh, so verjeli, vse dokler ni trgovec Nicolo de’Conti v začetku 15. stoletja opisal obiranja popra, kajpak brez kač in ognja.

S takimi mislimi sem sedla na letalo, pripravljena na pojedino, po kateri je poslovni razred Turkish Airlines sicer znan kot eden najboljših na svetu.

Že med oblaki sem pokusila turško “meze” z najboljšim humusom in več vrst oliv, čudovite ovčje sire in zelenjavo na žaru, začinjeno z koprom in še nekaterimi zelišči, ki jih ne prepoznavam, in čeprav se vedno skušam osredotočiti na vsak zalogaj in vsak odtenek okusa, mi je šlo po glavi vprašanje, kaj je srbska nacionalna kuhinja pravzaprav drugega kot osiromašen poganjek turške kulinarične civilizacije.

Nacionalna identiteta se začne v ustih. Ali jo imaš ali pa si jo izposodiš in se delaš, da so čevapčiči tvoji. Kaj bi drugega.
V Hong Kongu pa potem hrustljavo zapečena ribja koža, “stoletna” račja jajca s svežim tofujem, škampi v pekoči omaki in vsepovsod mesečevi kolački, že pripravljeni za praznik sredine jeseni, ki je letos padel na 4. oktober, takrat pa, kot pove že ime, praznujejo noč polne lune v sezoni zorenja riža in žita.

Ko sem se prebijala po ulicah, prepolnih restavracij s hitro hrano, in za avtomati s kokakolo in vsemi mogočimi ameriškimi brezalkoholnimi pijačami iskala ostanke hongkonških trgovinic z mešano robo, v katerih sem vedno kupovala lokalno ananasovo pecivo, praženi kikiriki in sojino mleko v majhnih stekleničkah, sem se v nekem trenutku vprašala, ali je hrana edini preostali kažipot skozi globalizirano vas, v kateri je vse ostalo že prepoznano označeno in spremenjeno v neovrgljiv dokaz neustavljivega poenotenja. Ženske so tako v Istanbulu kot v Hong Kongu oblečene v jesenske barve Burberryja, dišijo po novi različici Chanela ali L’Occitana, moški se, vsaj po garderobi, delijo na poslovne Bossovce in avanturistične Eaglovce, in pravzaprav je dolgočasno potovati tako daleč, da nato vidiš vse enako.

K sreči je bilo letališče Atatürk, kjer sem morala prebiti nekaj ur do naslednjega leta, prepolno rahatluka in halve, baklavic iz pistacij in dondurme, turškega sladoleda iz salepa in mastike, in samo zaradi tega sem imela občutek, kje sem. Že v drugi aleji velikega letališča se je človek zaradi zloščenih butikov LaCosta, Coco Chanel in Hermesa počutil kot v prostoru brez vsake kulturne, civilizacijske in družbene gravitacije. Vse je bilo do pičice enako tudi na hongkonškem letališču Chek Lap Kok, osem tisoč kilometrov oddaljenem od Istanbula.

Prvo, kar sem storila po vrnitvi v Beograd, je bilo kratko, a boleče druženje s tehtnico, ki je neusmiljeno potrdila, da je mojega hedonističnega obdobja konec. Isti hip sem se napotila v prodajalno z imenom “Zdrava hrana”, da bi se založila z zelenjem in nenevarnimi jabolki, slivami in mladim korenčkom.

Morala sem mimo restavracije, ki nudi “sarajevske čevapčiče”, mimo kioska z domnevno “leskovškimi pleskavicami” in mimo dveh italijanskih picerij. “Sem sploh doma?” sem se spraševala sama v sebi in skozi neobvladljivi jet-lag iskala vonje humusa in črnih račjih jajc z drobno nasekljanim ingverjem in mehkim tofujem … In kaj pravzaprav pomeni “doma”, kadar gre za hrano in začimbe, ki so že zdavnaj globalizirale svet in poenotile človeštvo s svojimi vonji, ostrino, barvami in učinkom na tisto navadno, kar bi bilo sicer kuhanje brez svetovne komponente?

Tisti hongkonški forum o “pasu in poti”, “gospodarskem pasu” in “svileni poti” je bil seveda posvečen še enemu konceptu globalizacije. Fino, bi rekla. Bo v Evropo prišlo še kaj novih okusov? In ali bomo izboljšali znanje geografije, na primer v zvezi s poprom ali zvezdastim janežem, da si bomo lahko predstavljali, od kod prihaja ta božanski plod, zaradi katerega je vse tako čarobno drugačno?

Piše: Zorana Baković

objavljeno v Outsider#11

Podprite ustvarjanje dobrih vsebin z naročilom revije!

Celoletna naročnina

Mailchimp brez napisa

Dobrodošli na spletnem portalu

Vsebine spletne strani so drugačne od vsebin v reviji! Z naročnino omogočite nastajanje visokokakovostne vsebine o kulturi, arhitekturi in ljudeh.