Odpraviti se na bazen na prostem sredi novembra, na meglen, mrzel in vsestransko turoben dan, je kaj trapasta ideja. A če vemo, da so okoliščine nasploh žalobne, da v bližnji prihodnosti ni slutiti izboljšanja, ker si virus mane roke in nas karantena drži za goltanec, potem je zamisel ravno pravšnja. Še zlasti, če v bazenu že davno ni več vode in izpraznjene sinje kotanje prerašča plevel. Kdo bo prvi skočil na glavo?
Do nekdanjega bazenskega kompleksa v Vevčah vodi cesta mimo papirnice. In prav je tako – v genezi vevškega bazena je odigrala nepogrešljivo vlogo. Najprej je bila papirnica, potem so bili bazeni. Ali celo: »Sedmi dan je bog ustvaril bazen, da bi si spočil. In takoj zatem Davida Hockneyja, da bi bazene častil.« Ampak ne prehitevajmo dogodkov, zdaj smo v 70. letih 20. stoletja, v času samoupravljanja, kjer ni boga, so pa tozdi. V imenu zagotovitve blagodati papirniškim delavcem tamkajšnji tozd da zeleno luč za gradnjo bazenov. Delavci si zaslužijo rekreacijske površine blizu svojih bivališč, tako kot si zaslužijo bivališča sama, zagotovljeno zdravstveno oskrbo in bivanje v počitniških domovih na morju. Na sestanku partijskega odbora tozda se brkati možje v megli cigaretnega dima najprej nekaj časa pomenkujejo, a se hitro strinjajo: bazeni bodo. In če že poskušamo poustvariti trenutek rojstva vevškega kopališča, velja omeniti še podrobnost, ki bi jo malikovalci delavskega samoupravljanja zlahka spregledali. Kopališkega kompleksa niso zgradili zgolj zato, da bi poskrbeli za blagostanje delavcev, temveč je odločitev združevala prijetno s koristnim: bazeni so bili rezervoar vode za primer morebitnega požara v papirnici, pa tudi toplo vodo so vanje speljali iz papirnice. Bazeni so bili torej stranski produkt papirnice!
Opuščeni bazenski kompleks v Vevčah danes v ničemer ne spominja na vedra, sončna platna Davida Hockneyja. Nasploh izpraznjeni bazeni premorejo svojevrstno tragiko; simbol minulega razkošja so, ki ga zdaj razjeda propad. V Vevčah se je klica razkroja razrasla preko vseh meja. Azurna barva ploščic se bori za prevlado z zelenilom vseh rastlin, ki so se priteple, čim so izvohale, da je prostor. Stene kotanj, v katerih se je nekoč lesketala voda, prekrivajo bolj ali manj duhoviti grafiti, ki z omembami razmeroma aktualnih oblastnikov pričajo, da so bile luknje še nedavno prizorišča zabav. Grafiti so skupaj z odvrženimi pločevinkami in ogorki vseh možnih, tudi na roke zvitih cigaret še najbolj vesela stvar tu. V celoti pa nad bazeni, med katerimi je tudi orjaški olimpijski, sledi pa mu še nekaj manjših, lebdi aura nekakšne morbidnosti, razkroja in zatona civilizacije. Vtisa ne popravijo niti dimnik toplarne, ki se dviguje nad vsem tem, in obrisi objektov papirnice, ki še vedno stoji kot prej, le da najbrž skladno s smernicami prehoda v brezpapirno družbo deluje z z zmanjšano zmogljivostjo. Bržčas je v duhu novodobne mantre kleščenja stroškov na pragu tretjega tisočletja odvrgla tudi bazenski kompleks, ki je potem prešel v zasebne roke. A ker mu je papirnica odrekla dobavo ogrevane vode, ni bil več rentabilen. Dodatni udarec mu je, bi rekla, zadala izgradnja avtoceste, ki te je ponesla na obalo hitreje kot kadarkoli. Pa razširjenost avtomobilov. Le kdo bi se hodil kopat na bazen, ko pa je morje tako blizu? A tudi te vrste razvoj je z onesnaženjem počasi začel izstavljati račun. Koliko časa bo preteklo, da se bomo sprehajali po ruševinah avtoceste, ki jo bo preraščala trava? Vevški bazeni se zdijo kar primeren kraj za takšna razglabljanja o možni apokalipsi in dokončnem koncu človeštva.
Piše: Agata Tomažič
Riše: Milanka Fabjančič
Spremljajte spletke Ubrano-urbano:
Podprite Outsider z naročilom!
