Sredi rodovitnih planjav se dviguje stolp. Daleč naokrog valovijo klasja žita (ali se klanjajo zeljnate glave), ničesar ni (dobro, samo neki nižji objekti so in v daljavi se na obzorju riše ranžirna postaja). Le stolp, viden že od daleč, prebada nebesni svod. Ko se znajdeš tik pod njim, si manjši od mravlje. Nekakšno strahospoštovanje in ponižnost te preplavita. Kje si?
Če bi rodovitne ravnice obrobljala vodotoka Evfrat in Tigris, ne bi bilo dvoma: znašel si se pred babilonskim stolpom. Poznaš ga samo po pripovedovanju, prvič te je zaneslo v Mezopotamijo, ampak v trenutku te prešine: to je on, točno tak je! Mogočen in hkrati brezdušen kot kak zigurat.
Ampak ker nisi v zibelki civilizacij, temveč v Zalogu, jugovzhodnem predmestju Ljubljane, ki je pretežno ena sama prostrana industrijska cona, je odgovor na dlani: to je žitni silos. Nepremičnina v lasti Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, katerega poslanstvo je »zagotavljanje preskrbe z osnovnimi živili in neživilskimi proizvodi, ki so nujno potrebni za življenje ljudi ter strateškimi surovinami in reprodukcijskimi materiali, ki so potrebni za zagotavljanje proizvodnje ali ki so posebnega pomena za obrambo države«. Med živila sodijo »pšenica in proizvodi iz pšenice (moka, testenine), koruza, riž, rž , meso (žive živali), mleko in mlečni proizvodi (mleko v prahu, sir), sladkor, olje, voda, sol,« si je mogoče prebrati na njihovi spletni strani. In če še malo pobrskaš po spletu, se priklikaš tudi do nekaj osnovnih podatkov o ziguratu iz Zaloga: zgrajen leta 1949, visok 47 metrov, normalna kapaciteta 500 vagonov žita, za krajši čas pa lahko sprejme tudi do 800 vagonov, silos deluje avtomatično in se polni s t. i. elevatorjem. Vse te podatke na zavodu za blagovne rezerve potrdijo, v odgovoru pa zapišejo še, da »je maksimalna količina, ki jo lahko sprejmemo v silos, 6.000 ton pšenice«. Na njihovi spletni strani tega podatka sicer ni najti, in preden se začnete spraševati, čemu ta konspirativnost, je treba narediti korak nazaj. Stopiti je treba iz sence te velikanske stavbe in se vanjo zazreti z distanco. Le tako boste lahko opazili, kar je očitno in neizogibno, pa si pred tem tako radi zatiskamo oči: golobe! In zdaj vas vprašam: je potemtakem kaj čudnega, da se pri zavodu za blagovne rezerve nočejo širokoustiti s tem, koliko ton pšenice hranijo v Zalogu? Saj je menda jasno, da takega podatka ne gre obešati na veliki zvon, sploh pa ne na spletno stran, kjer bi o tej Indiji Koromandiji prebralo še več ptic in bi priletele bivat k silosu od blizu in daleč.
Če bi rodovitne ravnice obrobljala vodotoka Evfrat in Tigris, če bi bil Hamurabijev zakonik še v rabi in če bi zigurat resnično stal v Mezopotamiji, ne pa v Zalogu, ne bi bilo dvoma: golobi so koristni. Zato so jih tedaj celo načrtno privabljali z gradnjo velikih golobnjakov. In tako kot danes ni brezplačnega kosila, tudi brezplačne porcije zrnja ni bilo: zgodnji mojstri stavbarstva so se dobro zavedali, da si od golobov lahko obetajo veziva za svoje visokorasle stavbe – zdrobljene jajčne lupine so bile namreč nekakšen predhodnik malte. Uporabiti pa se je dalo tudi njihove iztrebke – gvano je imenitno gnojilo.
Samo ugibamo lahko, kakšne vse so strategije, ki jih skrbniki pšenice v silosu v Zalogu ubirajo, da jo ubranijo pred požrešnimi ptičjimi kljuni. Ali zobčki glodavcev, ki jim vsakršna žita prav tako gredo v slast. Ne glede na ves trud, ki ga nedvomno izkazujejo, je hasek najbrž podoben kot v času, ko se je pisal Hamurabijev zakonik. Ptice in glodavci so naši neločljivi spremljevalci že od pamtiveka, pa naj se jih še tako branimo. Ko ne bo več golobov in miši, ne bo več civilizacije. Zigurat iz Zaloga je bil torej zgrajen malo tudi zanje. Blagovne rezerve hranimo malo tudi zanje. Kazalo bi se sprijazniti s tem.
Besedilo: Agata Tomažič
Ilustracija: Milanka Fabjančič
