Za kaj sem v prostoru, v katerem preživljam samoizolacijo, najbolj hvaležna?

Od nekdaj rada berem, zato nalašč ne bom rekla, da za knjige. V njih lahko vsakdo najde prostost in živi tisoč življenj – to je gotovo. A zame je bolj novo odkritje, da se da tisoč življenj živeti še nekje drugje: na armafleksu, na katerem vadim jogo.

Nesprejemajoč odnos do lastnega telesa in odpor do gibanja gresta s statusom knjižnega molja pogosto z roko v roki. Zdaj vem, da mi je nezdrav odnos do sebe in svojega telesa privzgojila družba, pa tudi družina s prepogostim: eni so za šport, ti si pa pač bolj za knjige. Šele pred nekaj leti, v drugi polovici dvajsetih, sem začela s svojim telesom spletati drugačno vez. To dolgujem tudi in predvsem svojemu modremu armafleksu.

Zdaj, v času izolacije, je ta pravokotnik pene na tleh mojega stanovanja zasilni izhod, območje svobode in neskončnih možnosti. Tam je vsakdo (in res mislim vsakdo) zmožen utelesiti čudovite, pisane podobe: orla, psa, plesalca, kamelo, otroka. Učim se besed za te oblike, ob vsakem zaporedju njihovega ponavljanja živim drugo zgodbo. Na koncu vedno shavasana, ki privaja na smrt.

Joga pomaga odkriti, kako biti drugače v svojem telesu – podobno kot arhitektura. V času izolacije pa pride prav tudi spoznanje, kako biti drugače v svojem prostoru. In še tako omejen prostor lahko uzremo na novo, če ga pogledamo z armafleksa.

Napisala: Ajda Bračič

Nastajanje spletnih vsebin lahko podprete z naročilom tiskane revije:

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja