»/…/ Povezanost je razlog, zakaj smo tukaj, je tisto, kar daje namen in smisel našim življenjem. Za to gre. /…/ Povezanost, sposobnost biti povezan – nevrobiološko smo tako narejeni, zato smo tukaj.«

Tako Brené Brown, ameriška raziskovalka in doktorica socialnega dela, začne svoj govor na TED Talku v Houstonu. Govor o ranljivosti, sramu in vseh tistih trenutkih, ko se izpostavljeni in nemočni znajdemo pred svetom – o izgubi službe, nenadni grožnji hude bolezni, o negotovosti pred ljubljeno osebo in seveda o izgubi ljubljene osebe.

Zagrebški Muzej prekinjenih ljubezni je prostor, posvečen zgodbam slednjih trenutkov. Proces, ki sta ga Olinka Vištica in Dražen Grubišić leta 2006 začela kot umetniški projekt (in ki smo ga imeli še istega leta priložnost videti tudi v Ljubljani, na festivalu Mladi levi), je po letih potovanja po vsem svetu sčasoma našel svoj prostor v Zagrebu (leta 2010) in kasneje, leta 2016, odprl podružnico v Los Angelesu. V dvanajstih letih je zbral 203 vsakdanje predmete z 203 vsakdanjimi zgodbami. O fantu iz srednje šole, za katerim sta ostala samo hokejski plošček in lep spomin, o dekletu, ki se je poročilo in sporočilo, da je konec, prek pisma svoje sestre, o možu, ki je z leti »vedno več govoril in vedno manj delal« ter na koncu pustil za sabo samo odplačano poročno obleko in neodplačane dolgove …

Muzej prekinjenih ljubezni je prostor zgodb vsakdanjih izgub, ki jih poznamo vsi.

In ta prostor je poln.

“Handcuffs”, Ana Opalić

Ne samo zgodb in predmetov, predvsem je poln ljudi. Nekateri prihajajo sami, drugi v parih, gručah, vodenih turističnih skupinah. Na čisto navaden ponedeljek, sredi dneva, ko sem obiskal muzej, niti za trenutek nisem ujel tistega doživetja, ki sem si ga »nafantaziral« vnaprej – občutka intime, samote, mirnega postopanja od enega eksponata do drugega. Ne, od začetka do konca sem stal poleg koga, se komu umikal po ozkih prehodih med sobami, poslušal nove obiskovalce iz vhodne avle, preden so se umirili pred eksponati …

Moram priznati, da me je to sprva zmotilo. Kaj vendar iščejo vse te trume tukaj in zakaj motijo moj mir? Zakaj ne more biti ta kraj bolj izpraznjen, ko je na primer zagrebški Muzej sodobne umetnosti, kjer lahko ure in ure osamljeno tavaš, ne da bi ti pot prekrižalo kakšno tuje telo?

Šele kasneje mi je postalo jasno, kaj ta izkušnja v resnici pomeni.

Muzej prekinjenih ljubezni je mogoče tudi umetniško delo. Je umetnost. A je umetnost, ki ljudi zanima. Umetnost, ki jo ljudje hočejo videti, brati, doživeti. Želijo srečati zgodbe drugih ljudi, se v njih morda prepoznati, morda pa niti najmanj. Ker so nam zgodbe, ki jih najdemo tam, vsem skupne. V času, ki družbo drobi in vsak dan krha naše odnose, nas ta prostor opominja, koliko imamo v resnici skupnega. V trenutkih, ko se nam zdi, da je naša izguba, naša bolečina največja, najbolj epska, lastna samo nam in neprimerljiva z vsemi ostalimi, nas opominja, da je v resnici samo ena izmed neštetih podobnih zgodb.

“An Ex Axe”, Ana Opalić

Z eno potezo muzej tako doseže dvoje. Normalizira našo izgubo, našo krhkost, našo negotovost. In hkrati normalizira sodobno umetnost. Iz oddaljene nerazumljivosti jo prestavi v vrvež vsakdanjega življenja in pri tem morda kateremu izmed obiskovalcev olajša tudi prvi korak v Muzej sodobne umetnosti.

Kateri izmed bralcev je morda opazil, da o samem prostoru muzeja ni bilo niti besede. A prostor v resnici ni pomemben. Muzej bi lahko stal kjerkoli in bil oblikovan na nešteto različnih načinov. Vseeno je. To ni najpomembnejša stvar. Kar je najpomembnejše, je njegova vsebina. Najpomembnejši so odnosi.

Navzven gradimo hiše in kariere, nabiramo ugled in dosežke.

Toda znotraj se skriva dediščina naših življenj.

 

Besedilo: Bor Pungerčič

Foto: Alan Vajdić, Srđan Vuković

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v Outsider #15: Dediščina

Outsider #15

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja