Okno1
Ajda Milne: O odprtih in zastrtih oknih

Zadnje čase veliko razmišljam o oknih.

Malo zato, ker je v Amsterdamu še vedno zima. Ko po mestu brije ledeni veter in po steklu šklepetajo dežne kaplje, se mi okna hiše, v kateri živiva, zdijo tanka kot papir.

Malo tudi zato, ker redno zaidem na nepremicnine.net. Včasih iz domotožja, včasih iz firbca, včasih pa zato, ker sem očitno nagnjena k mazohizmu. “Ste že izbrali svoj razgled, ki jemlje dih? Mi ga imamo za vas,” piše pod enim izmed oglasov za nov kompleks luksuznih stanovanj v prestolnici. “Razgledi, ki se jim ni moč upreti” in “Dobrodošli med zvezde” se nadaljujejo krilatice pod fotografijami dnevnih sob, kjer so stene zastekljene od stropa do tal, medtem ko se z usnjenih foteljev odpirajo razgledi na ljubljanski grad.

Še nikoli nisem živela v hiši, v kateri bi mi razgled z oken “jemal dih”. V sobi v predmestju Ljubljane, v kateri sem odraščala, sem imela okno naravnost nad garažo, za katero je ostareli sosed v vseh mogočih letnih časih in vremenskih razmerah štihal svoj vrt. V Washingtonu sem si lahko privoščila majhno sobico v polkleti družinske hiše, ki je imela tik pod stropom ozko okno z rešetkami. Ob njem je kot del nadstandardne AirBnb ponudbe noč in dan brnela klima. V trenutni hiši v Amsterdamu najino dnevno sobo ponoči osvetljuje zlovešča rdeča svetloba neonskega znaka ene izmed nizozemskih trgovskih verig. V Glasgowu sva več let živela nasproti viktorijanske hiše, iz katere so nekaj let pred najino vselitvijo evakuirali vse prebivalce v strahu, da se bo stavba zaradi slabe oskrbe zrušila. Za njimi so v zatemnjenih oknih ostali osebni predmeti, vaze, knjige, nagnite lončnice in drugi pozabljeni ostanki življenj, ki me preganjajo še danes.

“Če bi rad o nekom izvedel, v kakšni revščini je odraščal, ga moraš samo vprašati, koliko oken je imel njegov dom,” se začne roman Vsa moja poletja (Breasts and Eggs) japonske pisateljice Mieko Kawakami (v slovenščino sta ga prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič). Okna so seveda od nekdaj statusni simbol. Od števila oken na pročeljih hiš je bila v mnogih evropskih mestih odvisna višina davkov. Tako je bilo tudi v Amsterdamu, mestu velikih oken. Okna prestižnih hiš ob najlepših in največjih kanalih skoraj nikoli niso zakrita z zavesami. Če zavese na oknih visijo, visijo tam zato, da stanovalcem okusno uokvirijo razgled na ljubke ulice in ne zato, da bi zagrnile pogled v notranjščino bogatih hiš ob največjih kanalih. Ko zvečer kolesarim po tlakovanih ulicah, lahko skozi okna vidim pohištvo znamke Normann Copenhagen, papirnate svetilke Isama Noguchija, tulipane v keramičnih vazah nenavadnih silhuet. Pa fotelje Togo, velika abstraktno ekspresionistična platna in police založene s knjigami, ki izginjajo v višino tri, štiri, pet-metrskih stropov.

Če v Amsterdamu vidiš hišo, ki ima okna pokrita z neprosojnimi temnimi zavesami, plakati, deskami, omarami in še čim, veš, da si v soseski, ki se ji Nizozemci, če si finančno to le lahko privoščijo, raje izognejo. Ponavadi gre za skvote, za domovanja priseljencev z bližnjega vzhoda, za socialna stanovanja. Zakrita okna v državi, ki temelji na odprtosti in zaupanju, med prebivalci zbujajo sumničavost. Podobno je v Ameriki, kjer nezakrita okna vse bolj postajajo statusni simbol luksuznih domov. O tem je v članku Why Rich People Don’t Cover Their Windows (Zakaj bogati ljudje ne zakrivajo svojih oken) nedavno pisala revija The Atlantic. V njem avtor članka, Michael Waters, citira raziskavo, ki kaže, da Američani, ki zaslužijo več kot 150.000 dolarjev na leto, dvakrat bolj verjetno ne zakrivajo svojih oken v primerjavi s tistimi, ki zaslužijo 5-7x manj. Družbeni razred torej narekuje, kdo ima na oknih zavese in kdo ne. Težave, s katerimi se nižji sloj spopada ob nezakritih oknih (vročina poleti, mraz pozimi, bojazen pred vlomi, splošen občutek nevarnosti, strah, da so opazovani) elite z debelimi denarnicami seveda ne delajo anksiozne.

Ko sem bila mlajša, sem sovražila čipkaste zavese, ki so pokrivale okna vseh domov, ki sem jih poznala. Zdele so se mi starinske in grde. Poleg tega me je motilo, da zavese nikakor niso bile dovolj. Še preden se je stemnilo, je bilo treba na vseh oknih – tudi tistih, s katerih se je odpiral razgled le na drevesa in oddaljena polja – spustiti žaluzije. To večerno opravilo je bilo vir neskončnih prepirov med mano in bratom. Ponavadi je z nalogo obtičal tisti, ki tisti dan ni pospravil iz pomivalnega stroja.

Čipkaste zavese in škripajoče žaluzije so verjetno slaba zaščita pred družbo, v kateri so ekonomske, družbene in kulturne razlike vse večje. Lastnikov elitnih stanovanj v Ljubljani naj to seveda ne skrbi. Nezakrita okna omogočajo, da v njihova stanovanja posije naravna svetloba, ki krepi dobro počutje. Nezakrita okna odpirajo “razglede, ki se jim ni moč upreti”. Nezakrita okna tako kot virtualna okna v življenja vplivnežev na družbenih omrežjih ustvarjajo utvaro, da je takšen lifestyle dostopen tudi nam, slehernikom.

“Razgled, ki jemlje dih” je vendarle tako nezadržno blizu.

Napisala: Ajda Milne

Mailchimp brez napisa

Povezani članki