To bo zgodba z Lomboka, indonezijskega otoka z območja monsunskih muhavosti. Pokrajina je tam paleocensko lepa in tam vas, če imate srečo, ujameta lastna ponižnost in hvaležnost. Ime otoka, Lombok, v jeziku kawi pomeni »iskren«. Tam imajo tudi sicer vse besede in stvari svoj mističen odzven.

Na južnem delu tega otoka je skupina investitorjev, večinoma iz Slovenije, na hribu ob morju kupila zemljo za izgradnjo majhnega eko naselja. Ker si delijo podobne vrednote, jih je povezala želja po ustvarjanju svojega skupnega drugega doma, prostora za delo in oddih na oddaljenem koncu sveta. Leta 2017 so izbrali arhitektko Lorenko Stropnik in se skupaj z njo, na območju z visokimi temperaturami in močnim dežjem, lotili izziva gradnje okoljsko trajnostnih struktur na ekstremni topografiji lokacije. Danes je večji del naselja že zgrajen in lastniki želijo tamkajšnja zatočišča in svoj življenjski slog skozi jogo, ples, razne delavnice in kulinariko deliti tudi s turisti in popotniki.

Danica Badovinac, ki z družino že leta živi na Lomboku, je prevzela vso organizacijo in vodenje projekta ter kasneje tudi gradnje in skupaj z arhitektko razvijala koncept naselja. Projektiranje je potekalo delno na daljavo iz Slovenije, sprva z raziskovanjem tradicionalne indonezijske arhitekture in njenih okoljskih posebnosti, kot so strme slamnate dvokapnice in dvignjenost bivališč od tal. Medtem ko je arhitektka na otoku preživela dober mesec dni, so se ji med odkrivanjem terena pokazale njegove specifike z vodnimi potmi in nekaterimi večjimi skalnatimi območji. Te so zahtevale določene konceptualne spremembe prvotnega projekta. Z željo, da bi bili posegi v prostor čim manjši in da bi bila bujna narava v ospredju, pred arhitekturo, je bila sprejeta odločitev, da bo edina trajna zareza v hrib komunikacijska serpentina, ob kateri bo možno postaviti objekte na pilotih. Tako se je projekt izognil transformaciji hriba v terasaste nivoje s podpornimi zidovi, zahtevni statiki in bistveno dražji investiciji. Prvotno zasnovani bivalni objekti, ki so povzemali tipologijo tradicionalnega indonezijskega »lumbunga«, riževega skednja, bi bili zaradi večje globine tlorisa na strmem terenu težje izvedljivi, zato so bili poenostavljeni v bolj kvadratno različico z enokapno streho. Zaradi skalnatega terena ob vznožju hriba je bila med projektiranjem prestavljena tudi lokacija recepcije naselja stopnjo višje. Večji bar ter bazen na vrhu posesti, kjer so najlepši razgledi, ter skupna hiša za lastnike so predvideni v naslednji fazi investicije. Trenutno je, poleg recepcije in manjše restavracije, med palmami postavljenih pet samostojnih bivalnih enot, objektov na visokih pilotih. Za gradnjo objektov so bili uporabljeni lahki naravni montažni materiali, lesene konstrukcije iz tika s polnili iz vezanih plošč in lesenih desk ter zaključni materiali, predvsem tikov les, ročno izdelana keramika in lokalni kamen. Streha je iz odpornih celuloznih vlaken, ki prenesejo velike količine meteorne vode in so v celoti biološko razgradljiva.

Na začetku je bilo treba velik del posestva očistiti prvotne podrasti, ohranjena so bila le velika drevesa. Da bi absorbirala vodo in preprečevala erozijo tal v času monsunov, je bila avtohtona vegetacija zasajena že med gradnjo samo.

Premišljeno ravnanje z odpadki s poudarkom na uporabi biogreznic in čiščenju odpadne vode za ponovno uporabo na vrtu je bilo prav tako pomemben del projekta. Za varčevanje z energijo so v objekte vgradili nizkonapetostne grelnike sanitarne vode in nizkonapetostne klimatske naprave, ki služijo predvsem razvlaževanju zraka. Svojim gostom zagotavljajo postaje za ponovno polnjenje pitne vode, lokalno pridelano hrano, rastlinske repelente proti insektom, naravno kozmetiko in biorazgradljive zobne ščetke. Njihov koncept spodbuja ekološko kmetovanje na tem delu Lomboka in podpira uporabo izključno lokalnih proizvodov.

Naselje je dobilo ime Disini, kar po indonezijsko pomeni »tukaj in zdaj«. Da se je arhitektka »tukaj in zdaj« uglasila s tako drugačnim in nepoznanim delom sveta, je morala doživeti njegove ekstreme: koktejle v razkošnih indonezijskih resortih in vilah z neskončnimi bazeni, prenočišča brez komarnikov in klimatskih naprav, mističnost buhtenja vlage iz zemlje in dreves po monsunskih nalivih. Videti je morala pokrajine zelenih riževih polj, ki so pred očmi spreminjale barvo, ko se je začenjala suša, nositi pelerino po blatnih brezpotjih, voziti skuter po levi strani, srečati uvoženo spiritualnost in doživeti tudi tisto iskreno, od tam.

Ime projekta: Disini
Avtorica projekta: Lorenka Stropnik

Lokacija: Lombok, Indonezija
Leto načrtovanja: 2018
Leto izvedbe: 2022

Foto: Danica Badovinac
Napisala: Tinka B. Prekovič

Prispevek je bil prvič objavljen v Outsider #34, Ogrožena dediščina.

Naroči Outsider, razširi svoj pogled