Čez par let itak ne bo več snega, ne vem, zakaj bi se matrali!’  je rekel precej apatičen učitelj smučanja, ko je pred leti leno spremljal sina po tanki zaplati snega na Starem vrhu. Že pred šestimi leti se je sprijaznil s podnebnimi spremembami.

Danes so vsi podatki javni in zlahka dostopni. Analize stanja podnebja in projekcije oz. napovedi za prihodnost najdete na strani Agencije RS za okolje,* v zavihku o podnebnih spremembah. Berejo se precej strašljivo. V Sloveniji se je temperatura v zadnjih šestdesetih letih zvišala za eno stopinjo, število vročih dni v mestih pa podaljšalo za 2,6 dneva. Imamo bolj deževne zime in daljša poletna sušna obdobja. Najhujši scenarij predvideva, da bomo živeli še naprej tako, kot živimo, in ne bomo ukrepali. V tem primeru bo v Sloveniji leta 2100 ozračje v povprečju toplejše za 6 stopinj! Spomladi 2016 smo skupaj s še 189 državami podpisali Pariški sporazum in (si) obljubili, da tega ne bomo dovolili. Da bomo ukrepali in skušali pregrevanje obdržati pod 1,5 stopinje.

In kaj smo v teh skoraj petih letih storili? Mesta po svetu so razglasila podnebno krizo in prevzela vodilno vlogo pri zmanjševanju izpustov ogljikovega dioksida v ozračje ter blaženju podnebnih sprememb. Med seboj tekmujejo, katero bo prej postalo brezogljično. Kopenhagen že leta 2025. Pri tem stavijo na javni prostor. S preoblikovanjem zmanjšujejo motorni promet, z vodoprepustnimi površinami povečujejo izhlapevanje in posledično ohlajanje ozračja, z visokoraslimi drevesi senčijo ulice ter gradijo retenzijske površine v obliki igrišč, ki bodo zadržale čezmerne padavine. S prestrukturiranjem mestnih uprav skrbijo, da so spremembe hitrejše, ljudje pa bolje obveščeni.

Jeseni smo lahko na dunajskih lokalnih volitvah spremljali politični boj, ki se je vrtel okrog ukrepov v javnem prostoru. Stranke so tekmovale v tem, kdo bo posadil več dreves in naredil javne prostore bolj prijazne pešcem in kolesarjem. Pa ne zaradi lepšanja mesta, temveč zato, da bi prebivalcem omogočili (kakovostno) življenje in jih zadržali v mestu. Zmanjšati želijo število smrti, ki so posledica vročine. Spremembe so konkretne in pogumne, mesta jih poimenujejo z različnimi lepo zvenečimi imeni. V Barceloni se podnebnih sprememb lotevajo s super bloki, v azijskih in nemških mestih s konceptom gobastega mesta (sponge city ali Schwammstadt), na Dunaju uvajajo hladne ulice (Coole Straßen), v Kopenhagnu urejajo klimatske četrti. Spodbudno gesto je prejšnji teden naredil avstrijski predsednik Van der Bellen s pozivom in konkretnimi predlogi, naslovljenimi Klima Konkret, ki jih je poslal 2.095 avstrijskim občinam in mestom.

Kaj pa pri nas, na južni strani Alp? Naš predsednik žal nima časa. Ob prvem snegu postavi snežaka. Pa naša mesta? Nekatera čakajo na navodila države. Če preberemo osnutek nacionalne podnebne strategije, lahko sklepamo, da v Sloveniji resničnih podnebnih težav nimamo in da »odvečnim« evropskim zahtevam lahko zadostimo le z nekaj lepotnimi popravki. Ta mesta torej čakajo zaman. Zdi se, da je za ukrepanje še dovolj časa in da lahko odločitve potiskamo v prihodnost.

Kar ni res. Imamo številne strokovnjake in nevladne organizacije, ki podatke Arsa jemljejo skrajno resno in oblikujejo znanje in projekte, ki bi nam lahko omogočili, da se približamo zavezi iz Pariza. Strokovna javnost si ne zatiska oči.

Tudi arhitektom, prostorskim načrtovalcem in krajinskim arhitektom ni vseeno. Pred kratkim smo se s prostoRožem pridružili neformalni skupini mladih arhitektov Podnebni arhitekti! Povezali so se po vzoru britanskih arhitektov ter razglasili podnebno krizo in izgubo biotske raznovrstnosti. Še preden je zgodba zakrožila v javnosti, se je pobudi pridružilo 51 slovenskih birojev. Podprla jo je tudi Zbornica za arhitekturo in prostor. Pričakujemo še več podpisov in se obenem zavedamo, da je to le prvi korak. Podnebna kriza je resnična in skrajni čas je, da tudi arhitekti in urbanisti začnemo delati vse, kar je v naši moči, da jo ublažimo. Tako v merilu prostorskega načrtovanja kot pri izbiri materialov. Z ozaveščanjem naših strank in stalnim izobraževanjem. Raziskati moramo, kako vročina, suša, poplave in drugi ekstremni vremenski pogoji vplivajo na naša mesta. Mi smo se za začetek ukvarjali z vročino v Ljubljani.

Najraje bi zaključila s tem, da si za novo leto želim snega. Smučam zelo rada. Sneg je lep. Prekrasno je, kako ulice za kratko obdobje spremenijo podobo, zvok, vonj in atmosfero.

Ampak ne, za novo leto si želim, da bi si odločevalci nehali zatiskati oči – da bi pogumno zagrizli v izziv. Da bi prebrali napovedi na Arsovi strani. Da (električne in vodne) energije ne bi vlagali v zasneževanje smučišč, ampak bi našo energijo vlagali v to, da nekoč v prihodnosti morda ne bi bilo potrebnega toliko umetnega snega. Zasneževanje je lahko gonilo podalpskega turizma in blaginje le še jutri, pojutrišnjem bo odjuga le močnejša.

* Povezava na stran ARSO: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/change/

Napisala: Alenka Korenjak

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja