»Ta človek ne potrebuje šole. Vse, kar mu lahko damo, že ima,« je kapitulirala profesorica na likovni akademiji ob izvirni risbi sošolca, ki študija nato ni nadaljeval, umetnik pa tudi ni postal. 

Kako človek postane umetnik? Je to res poklic kot vsi drugi? Omenjeni mučni trenutek razkriva več paradoksov umetniškega izobraževanja: problematičnost hierarhičnega odnosa med mojstrom in vajencem, razmerje med nadarjenostjo in delavnostjo, vzpostavljanje umetniških figur – genialnega outsiderja na eni in akademsko šolanega specialista na drugi strani … 

Ključni gradnik umetnikovega uspeha je njegov življenjepis. V njem pomembno mesto zavzemajo institucije in avtoritete (npr. profesorji in kuratorji) iz sveta umetnosti. Toda kulturolog Diedrich Diederichsen v delu O (presežni) vrednosti v umetnosti zapiše, da je za vrednotenje umetnikovega dela zanimiv tudi »čas, ki ni bil porabljen za izobraževanje na umetniških akademijah in je bil nujno potreben, da je nekdo lahko postal umetnik«. Prav naracija zmesi izpričanih korifej in »romantičnega sodelovanja v življenju« je že od Vasarija naprej učinkovit način ohranjanja mita o umetniku kot izjemnem posamezniku.

A tudi »nadarjenost« je podvržena merjenju, celo administrativnemu uravnavanju. Šolani likovniki smo šli skozi preizkus likovne nadarjenosti, nekateri tudi večkrat. V naskakovanju želene izobraževalne institucije smo vadili tisto specifično konvencijo nadarjenosti, ki jo posamezna šola pač upošteva. V mojem primeru je to bilo risanje glave po živem modelu in risanje figure v prostoru, tj. gradnja upodobitve skozi njeno notranjo, sleherniku nevidno strukturo (ja, geometrijska telesa, proporci itn.). Sodeč po veljavnem pravilniku, ljubljanska akademija pri tej konvenciji vztraja. Seveda vemo, da končni cilj obvladovanja akademijskega realizma ni upodobitev sama, pač pa izoblikovanje posebnih umetnikovih veščin in lastnosti, ki mu bodo služile tudi potem, ko bo konvencije začel zavestno opuščati in nadomeščati z lastnim izrazom, da ne rečem držo. Žal mojemu sošolcu to ni bilo dano, mukotrpno prevzgojno fazo je nevede in nehote preskočil. 

Obstajajo izobraževalne ustanove, ki so se oddaljile od tradicije akademij, v svojih nazivih opustile pridevnik »likovna« in temeljijo na drugačnih doktrinah. A za mojo poanto bom ostala kar pri teh, kjer se na hodnikih še vedno lahko zadevate ob mavčne odlitke antičnih kipov iz Louvra. Zavzemam se za to, da bi pedagogi šolajočim razkrili tudi historične in ideološke temelje doktrine, ki se je poslužujejo. Da bi razumeli, da z viziranjem telesnih razmerij Miloške Venere ne izpolnjujemo le anahronih fahidiotskih učnih nalog, pač pa se urimo tudi v discipliniranju. Da se skratka ritualno vpenjamo v dispozitiv discipline klasične dobe, v kateri je slikarstvo »simptom, ki potrjuje, da obstaja urejena družba, družba, ki deluje po pravilih in je disciplinirana«, kot razlaga Andrej Pezelj v knjigi Umetnost in disciplina. V 17. stoletju je moral umetnik nadarjenost tesati z upoštevanjem pravil, premišljevanjem in trdim delom. Takrat je vzniknil tudi avtorski diskurz z režimom umetnikovega notranjega izpovedovanja, ki nam je še danes tako domač. Vse to, piše Pezelj, ko povzema Foucaulta, temelji na krščanski pastoralni obliki oblasti in vsi ti (neo/post)avantgardni prelomi, vključno s pojavom sodobne umetnosti, so najverjetneje le »faze v intenzifikaciji pastoralne oblasti«. Lahko bi rekli, da smo umetniki po svoji službeni dolžnosti, tj. privilegiranem izjavljalnem položaju, vpreženi v reprodukcijo razpršene, vseprisotne oblasti. V šolah, kakršna je akademija, se torej učimo specializiranih oblastnih tehnik, s katerimi sodelujemo pri t. i. izboljšavi sveta. 

Iz strukturnega primeža se poizkušamo izviti na razne načine, tudi s pomočjo raznovrstnih alternativnih oblik formalnega ali neformalnega izobraževanja, celo odučevanja, ki pa jih danes prevzemajo tudi umetnostne institucije same (npr. Radikalno izobraževanje, nekdanji večletni mednarodni program Moderne galerije, ali Svet umetnosti, ki se je iz tečaja za kustose pri Galeriji Škuc nato prek SCCA-Ljubljana razvil v šolo za kuratorske prakse in kritiško pisanje, in sedaj poteka v sodelovanju s Cukrarno). 

Izobraževalna dejavnost je v tekmovalnem poslovnem okolju sodobne umetnosti namenjena predvsem utrjevanju življenjepisov. Že pravilna izbira šole je strateška karierna odločitev, dobesedno investicija. Priučene konvencije in šablone sicer ne impresionirajo vsakogar (prijatelj galerist pravi, da predstavitvenih map umetnikov, ki prihajajo z ene najuglednejših londonskih univerz, niti ne odpre, saj že vnaprej ve, da ga ne zanimajo), a prinašajo pomembno izhodiščno prednost. Outsiderji izginjajo, ugotavlja Diederichsen, življenjepisi umetnikov so »čedalje bolj podobni življenjepisom drugih kvalificiranih specialistov«. Recimo uradnikov. Od njih se nemara zares ločimo le še po apokrifnih drobcih, iz katerih je težko ustvarjati mite. To pa je dobra novica.

Alenka Pirman

Slika: Gala in Salvador Dalí v hotelu Del Monte Lodge, 1947