ZAREZA POGLEDA

Arhitektura v Volčjem Potoku v preteklosti ni imela sreče. Na mestu nekdanjega dvorca, okrog katerega se je razrasel predhodnik današnje- ga arboretuma, prvi park graščaka Souvana, danes zeva zelo očitna odsotnost; požgan je bil med drugo svetovno vojno. Ko so ob širitvi današnje Slovenske ceste v Ljubljani porušili odlično baročno Koslerjevo palačo, so z njeno rekonstrukcijo v Volčjem Potoku nameravali nado- mestiti izginulo praznino. Njene kamnoseško obdelane fragmente so zato prepeljali v park, kjer pa so nato zanemarjeni propadli. Kot da bi park iz sebe izločil vsako preveč uporno, z ravnimi površinami in arhitekturnim ritmom zaznamovano stvaritev. Novi vhodni objekt v arboretum je zato moral poskusiti na novo zastaviti razmerje med parkom in arhitekturo. Namesto baročnega triumfalizma, ki ga je to okolje že več kot enkrat sesulo v prah, sta Maruša Zorec in Matjaž Bolčina oblikovanje vhoda zastavila drugače. V njuni elegantno enakomerni, klasično navdahnjeni vzdolžni potezi ne prepoznamo niti poenostavljenega nasprotja niti preprostega prilagaja- nja rastoči in nenehno spreminjajoči se oblikovani naravi. Pripada meja parka, njegov vstopni objekt, svetu zunaj ali svetu znotraj?

Že od Biblije naprej je rajski vrt pač ograjen, na vhodu pa kerub suče ognjeni meč. Na srečo v Volčjem Potoku nismo soočeni s tako radi- kalno bariero. Krajina na eni strani meje je nekoliko drugačna kot ona na drugi, vendar ne toliko, da bi upravičevala radikalen rez v trato. Navsezadnje stavba ne ločuje ume- tnega od naravnega: človeška merila lepote so za ureditev arboretuma še celo bolj odločilna kot za manj regulirano, razlezeno suburbano realnost Kamniškega polja. Za ločitev ne potrebujemo niti zidu niti kerubov, ampak samo s prosojnim steklom povezane tanke lesene vertikale – iz zemlje rastoče označe- valce človeške volje, ki je iz koščka Gorenjske skozi generacije ustvarila skrbno nadzorovan in umeten, torej umetelen rajski vrt. Objekt se uči pri starih mojstrih: pri renesančni in še starejši, antični modrosti, da pogled onkraj ritma stebrov zaznamuje vizualni okvir civiliziranega človeka. Zunanjost prosojnega lesenega objekta se bo starala in s pretečeni- mi leti pridobivala patino, vedno bolj nasprotna pa ji bo njegova topla, s človeškimi koraki in dotiki nenehno brušena in loščena notranjost. Zato ni zaman up, da ga ne čaka usoda obeh prevzetnih baročnih dvorcev. Stavba namreč povzema etos parka v Volčjem Potoku: z železno voljo disciplinirano in skrbno upognjeno, nikoli pa zlomljeno materijo Narave.

Napisal: Miloš Kosec