V času, ko se svet zapira v svoje domove, da bi se izognil širjenju koronavirusa, predstavljamo tiste zgodovinske arhitekture, ki so na ta ali oni način služile izolaciji posameznikov ali skupin.

Trenutno smo izolirani po sili razmer. Če okoliščine ne bi bile takšne, kot so, bi se brez dvoma v velikih skupinah družili na koncertih in predstavah, se družno nastavljali soncu v kavarnah in se na veliko obiskovali. Vendar izolacija ni vedno odklon od normalnosti, neljub odmik od običajnega stanja. Za nekatere ljudi je izolacija prostovoljno izbran življenjski slog, ki predstavlja dobrodošel umik pred družbo.

Mizantropi in eremiti se v divjino odmikajo že tisočletja, nekateri iz verskih, drugi iz filozofskih ali osebnih razlogov. Obsežno gibanje, ki je zagovarjalo življenje v samoti in poudarjalo prednosti umika v osamo, so bili ameriški transcendentalisti prve polovice 19. stoletja. Med njimi je morda najbolj poznan pesnik, esejist in filozof Henry David Thoreau. Poleg citata iz eseja Državljanska nepokorščina (Civil Disobedience, 1849) – »Najboljša je tista vlada, ki najmanj vlada« (A government is best which governs least)  – je Thoreau najbolj poznan predvsem po svojem delu Walden, tankočutni hvalnici življenju v gozdu. Walden Pond je ime jezera, blizu katerega je Thoreau živel v majhni koči, lastnik posesti pa je bil pravzaprav Ralph Waldo Emerson, še en znan transcendentalist in plodovit avtor besedil o naravi in samooskrbi.

Naslovnica knjige Walden s sliko Thoreaujeve koče, ki jo je narisala njegova sestra, vir: wikipedija
Notranjost Thoreaujeve koče, vir: wikipedija

Dediščina transcendentalizma je pustila močno sled v kulturi ZDA. Samodvisnost in razočaranje nad nepravičnostjo družbe bi lahko označili za predvidljiv stranski produkt legende o ameriškem snu – o človeku, ki začne skromno, a si z bistroumnostjo in trdim delom prisluži tako finančno blaginjo kot socialni status. Seveda ta recept pogosto ne deluje, in ameriška pravljica pogosto postane grozljivka. Eden izmed tistih, ki so se pred krutim svetom zatekli v samotno kočo v divjini, je tudi Ted Kaczynski oziroma t.i. Unabomber. Kaczynski je med leti 1978 in 1995 iz svoje koče v ruralni Montani celotne ZDA ustrahoval z doma narejenimi bombami, ki jih je pošiljal po pošti. Nekdaj je bil obetaven študent na Harvardu in kasneje profesor matematike na univerzi v Michiganu, potem pa je, razočaran nad ekonomsko-političnim sistemom, zapustil družbo ter se posvetil pisanju anti-tehnološkega anarhističnega manifesta ter terorizmu. Nekdaj uspešen in obetaven mlad moški, ki postane samotar in terorist, pa je čisto prava perverzija ameriškega sna.

Njegova koča ni imela tekoče vode – šlo je le za en prostor, pokrit s preprosto dvokapno streho. Ko so Kaczynskega aretirali, so celotno kočo za namen preiskave dvignili iz njene lokacije in premestili v bližino pristojnega sodišča. Kasneje je kočo odkupil muzej Newseum v Washingtonu in jo razstavil kot eksponat.

Unabomberjeva koča v muzeju, vir: flickr
Policijska skica Unabomberja, vir: wikipedija

Zdi se, da je tako v ZDA kot drugod po svetu duh transcendentalizma danes močnejši kot le kdaj. Mladi se v želji po preprostejšem življenju in stiku z naravo množično odločajo za bivanje na odročnih kmetijah ali v mikro mobilnih hišicah potujejo po vsem svetu. A stvari so se bistveno spremenile – nova generacija digitalnih nomadov lahko živi praktično kjerkoli, pa je virtualno še vedno vpeta v globalno družbo. Fizičen umik v kočo v divjini tak  ne pomeni več ničesar; za umik iz družbe je bolj bistven digitalni izklop.

Deloma je način življenja, ki sta ga ubrala Thoreau ali Kaczynski, pogojen z obsegom divjine, ki je v neki deželi na razpolago. V Sloveniji bomo danes takšne puščavnike zato bolj težko našli – Kočevski rog, Snežniški in Trnovski gozd se redno nadzorujejo, legalno bivanje v divjini pa onemogoča tudi kopica birokracije. Skozi zgodovino je relativno preprosto in samotno življenje sredi narave sicer živela večina Slovencev – razgiban in razdrobljen teren je nudil odlično podlago za odročno bivanje. Vendar pa bi temu težko pripisali prostovoljno naravo – kmečkega življenja na samotni domačiji pač ni moč enačiti z odmikom v kočo sredi gozda. Morda je podobi misleca iz divjine še najbližje Finžgarjev gospod Hudournik, ki pa se v svojo hišico Murko iz Ljubljane seli le poleti, in s tem ostaja pol-meščan. A kljub temu: Hudournik prav tako kot Thoreau poudarja prednosti preprostega bivanja v stiku z naravo. Dobrodejnim učinkom tega prav gotovo ne moremo oporekati.

Oddih v naravi je pri nas cenjena vrednota. A ker je, kot rečeno, pri nas divjine mnogo manj kot v bolj prostranih deželah, je v drugi polovici prejšnjega stoletja vsak hribček in vsako dolinico poselila slovenska izpeljanka koče v divjini: to so majhni vikendi, kamor se je šla vsa mestna družba družno izolirat za konec tedna. In kaj je le skupinska izolacija v naravi, če ne – še več družbe?

Fran Saleški Finžgar, vir: wikipedija

Naslovna slika: Thoreaujeva koča ob jezeru Walden pond, replika, vir: Wikipedija

Besedilo: Ajda Bračič

Podprite Outsider z naročilom!

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja