Običajni obisk trgovine je v najboljšem primeru hitra in bežna izkušnja, v najslabšem pa izčrpujoča epopeja. V času samoizolacije je nakupovanje hrane sicer ohranilo vse svoje običajne negativne lastnosti, je pa zaradi varovalnih ukrepov postalo tudi dovolj bizarno, da je včasih – sram me je priznati – celo zanimivo. Verjetno samo zato, ker je večina ostalih dejavnosti izginila, ker skoraj ne zapuščam doma in ker se je stik s svetom skrčil na računalniški ekran in obisk gozda. Nakupovanje torej ni bistveno bolj razburljivo kot prej, je pa zato vse ostalo bistveno manj zanimivo. Ne bom trdil, da je ekspedicija v trgovino zdaj postala majhna radost v času samoizolacije, je pa nakupovalna odprava trenutno še najbliže majhni avanturi, ko se z nakupovalnim listkom, plastičnimi rokavicami in z včasih nasprotujočimi si navodili strokovnjakov in politikov iz televizijskih ekranov končno prebijem na čelo vrste pred vhodom in si razkužim roke. Globoko zavzdihnem in vstopim.

Ker sem pred letom dni gledal serijo Černobil, se v trgovini ne morem znebiti občutka boja proti nevidnemu sovražniku. Majceni virusi, o katerih zaradi poročil, podkastov in youtube videov vemo že vse in preveč, se mi rišejo pred očmi: plavajo v zraku in poskušajo sesti na mojo kožo. Prefriganci dobro vedo, da se bom slej ko prej dotaknil obraza ali si popravil pramen las. Za človeštvo že vnaprej izgubljena bitka? Vsekakor bi bila, če ne bi vsaj začasno nazaj vpoklicali še do pred kratkim zapriseženega sovražnika: plastike. Tiste vrste plastike, ki običajno domuje v devetem krogu plastičnega pekla in je skoraj sama odgovorna za bližajoči se propad človeštva: tanke plastične opne za enkratno uporabo, ki jo v obliki vrečic in rokavic srečujemo na oddelkih za sadje in zelenjavo, sicer pa v želodcih morskega življa. Trenutno pa smo podobno kot Američani, ki so nacističnim znanstvenikom čez noč odpisali medvojne grehe in jih angažirali v svojih vesoljskih in nuklearnih programih, da bi jim pomagali v bitkah hladne vojne, tudi mi vsaj začasno pomilostili plastiko in z njo sklenili taktično zavezništvo proti zoprnemu virusu.

Taktično zavezništvo pa ni brez težav. Prepričan sem, da nisem edini nakupovalec, ki zmeden stoji pred samopostrežno tehtnico – z rokami v plastičnih rokavicah in plastično vrečko z jabolki vse opravim kot po navadi, nato pa iz podstavka prileze samolepilno dokazilo o teži in ceni. S plastiko na desni roki ga prevzamem in prenesem na vrečko, kamor se z veseljem prilepi, obenem pa zlodej ne izpusti orokavičene površine. Potegnem, in kaj zdaj? Moj taktični zaveznik na desni roki prejme zadetek – luknjo – in že kar vidim, kako jo mali virusi že izkoriščajo za sovražni vpad. Nova rokavica, in tako vedno znova: sodobni sizif v oddelku za sadje in zelenjavo. Ko se vse skupaj ponovi tretjič ali četrtič, si iz srca zaželim, da bo samoizolacije čim prej konec, da se bova s plastiko spet gledala samo še preko bojnega polja, in da bodo vsakdanje razburljivosti spet postale – malce bolj razburljive.

Piše: Miloš Kosec

 

V izolaciji si lahko krajšate čas s pravkar izšlim Outsiderjem #21.

Outsider #21

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja