V času, ko se svet zapira v svoje domove, da bi se izognil širjenju koronavirusa, predstavljamo tiste zgodovinske arhitekture, ki so na ta ali oni način služile izolaciji posameznikov ali skupin.

Bele lise na zemljevidu sveta so se že pred časom umaknile podrobnim kartografskim posnetkom. Neraziskana in nepopisana območja planeta so se skrčila na oceanske globine in osrčja pragozdov. V tesno povezanem svetu današnjega dne se zdi praktično nemogoče, da bi se pred vsevidnim mnogoedinim očesom kamer, satelitov in GPS sledilnikov komu uspelo skriti – kaj šele, da bi se pred njim uspelo skriti večjim ozemljem ali celim mestom. In zakaj bi se, konec koncev, cela območja sploh želela skriti? Pavšalno pravilo namreč pravi, da tisti, ki zemljevid riše, na njem najprej označi svojo lokacijo. Kaj pa tiste skupnosti, ki so svoj obstoj kartografom namerno zamolčale?

Na območju nekdanje Sovjetske zveze je v času po drugi svetovni vojni nastalo kar nekaj za javnost zaprtih območij, ki so delovala kot popolnoma izolirane in avtonomne mestne skupnosti. Vzrok za njihovo odrezanost od preostalega sveta je bil pogosto tajne narave in povezan z jedrsko energijo oziroma raziskovanjem in razvojem jedrskega orožja. Eno najbolj prepoznavnih je gotovo Chelyabinsk-40 oziroma t.i. ‘City 40’ – današnji Ozyorsk. Ob veliki jedrski bazi Mayak, ki je bila nekdaj eden glavnih virov sovjetskega plutonija, je nastalo mesto, v katerem je prebivalo okoli 15,000 delavcev baze z družinami. Manj znano je, da je bil Mayak leta 1957 prizorišče jedrske nesreče, ki je povzročila več radioaktivnega sevanja od černobilske. Za smerjo širjenja sevanja ostaja sled, ki je tako velika, da si je zaslužila celo ime: EURT (Eastern European Radioactive Trace). Danes mesto ostaja zaprto, saj je baza še vedno aktivna, a naj bi se preusmerila v predelovanje jedrskih odpadkov.

Panorama mesta Ozyorsk, vir: Wikipedija

Arhitektura sovjetskih zaprtih mest je v mnogočem podobna arhitekturi vseh mest vzhodnega bloka iz druge polovice dvajstega stoletja. Zaznamujeta jo predvsem funkcionalno organiziran urbanizem ter visoko standardizirana in uniformna gradnja, redki posnetki panorame mesta Ozyorsk pa zlahka demistificirajo predstavo o skrivnostnem mestu.

Čeprav so v kulturi, ki smo ji trenutno najbolj izpostavljeni, pogosto prikazane kot drugačne, pa se reči na drugi strani oceana pravzaprav odvijale zelo podobno. Med drugo svetovno vojno so zaveznice ZDA, Kanada in Velika Britanija pri razvoju nuklearnega orožja sodelovale prek projekta, imenovanega Manhattan Project. V okviru projekta so na različnih lokacijah nastajale tajne baze različnih tipologij, med drugim tudi skrivna mesta. Med temi je zastavonoša mesto Oak Ridge v zvezni državi Tennessee. Območje, na katerem je med leti 1942 in 1945 zrasla jedrska baza s spremljajočimi prebivališči delavcev, je bilo naseljeno že prej. Do leta 1943 so oblasti odstranile lokalne prebivalce ter okoli nove naselbine vzpostavile omejitev dostopa z ograjo in stražarji.

Mesto Oak Ridge je načrtovalo projektantsko podjetje Skidmore, Owings & Merrill, gradnjo pa je nadzoroval eden izmed partnerjev podjetja, John O. Merrill. Gradnja je za okoli 70,000 prebivalcev zagotovila deset šol, sedem gledališč, sedemnajst restavracij in kavarn in trinajst trgovskih središč. Prebivalci so bivali v prefabriciranih modularnih hišah, ki so bila praktično identična tistim v drugih ameriških predmestjih. Vendar je bilo tovrstno bivanje namenjeno le nekaterim prebivalcem mesta: Oak Ridge je bil zgrajen po načelih rasne segregacije. Črnsko prebivalstvo, ki je opravljalo nižje plačana dela, je tako stanovalo v enosobnih barakah v predelu, ki je bil najbližje jedrski bazi.

Grb mesta Oak Ridge, vir: Wikipedija
Oak Ridge, Tennessee, vir: Wikipedija

Danes v nekdanjih prostorih jedrske baze deluje Oak Ridge National Laboratory, raziskovalni laboratorij, ki se ukvarja z jedrsko energijo. Državljani ZDA si lahko mesto ogledajo na vodenem ogledu.

Izolacija celotnega mesta je velik logistični podvig. Zahteva veliko mero samooskrbnosti ozemlja, vse izmenjave z zunanjim svetom pa morajo biti skrbno nadzorovane, zakrite ali celo popolnoma prekinjene. Sodobni svet pač zahteva ekonomsko in informacijsko izmenjavo z okoljem. Zato mora za izolacijo urbanega ozemlja obstajati res močna motivacija.

mesto Wuhan, vir: Wikipedija

Takšno motivacijo je seveda pomenila tudi eksplozivna širitev novega koronavirusa v kitajski provinci Hubei. Čez dva dni, 8. aprila, naj bi se iz skoraj tri mesece trajajoče izolacije prebudilo mesto Wuhan, ki ni bilo zgrajeno z mislijo na samooskrbo ali dolgotrajno odrezanost od sveta. Njegova arhitektura je v mnogočem popolnoma neizstopajoča. Vendar se zdi, da je mestu kljub vsemu uspelo prestati obleganje, in da bo z veseljem spet napolnilo belo liso, ki jo je na svetovnem zemljevidu zarisala njegova odsotnost.

Naslovna fotografija: Enota K-25, Oak Ridge, vir: National Building Museum – www.nbm.org

Piše: Ajda Bračič

Nastajanje spletnih vsebin podprete z naročilom na revijo.

Celoletna naročnina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja