V babičini nekoliko razpadajoči počitniški hiši v Breginjskem kotu visoko nad bistro Nadižo so na knjižnih policah stale tiste knjige, ki so bile iz takšnega ali drugačnega razloga izgnane iz njenega ljubljanskega stanovanja. V otroških letih sem, kadar se nisem hodil kopat v reko, na svojo žalost med njimi našel samo eno z arhitekturno tematiko. Majhna knjižica je govorila o ljudski arhitekturi, podkrepljena z mnogimi skicami in fotografijami. Kje je danes, ne vem; v spomin pa se mi je vtisnilo nekaj strani, ki so spodbodle morda mojo prvo arhitekturno polemiko. Ker med ostalimi družinskimi člani ni bilo kakšnega arhitekturnega entuziasta, s katerim bi se lahko spustil v debato, je polemika ostala ponotranjena, vendar pa dovolj vztrajno tleča, da se je še danes spomnim. Avtor knjižice je primerjal ljudsko in »elitno«, torej aristokratsko arhitekturo. Najprej je prikazal primer bogato okrašene konzole enega izmed slovenskih gradov; izgledala je bolj ali manj takole:

Nato pa jo je primerjal z leseno konzolo stare kmečke hiše; skoraj neokrašena, preprosta in funkcionalna je predstavljala kar najočitnejše nasprotje prejšnji sliki. Recimo, da je bila podobna tem, sicer meščanskim konzolam v Kopru:

Pisec tega majcenega traktata je svojo tezo zaključil s sodobno modernistično konzolo: preproste in funkcionalistične oblike so bile seveda bližje racionalni kmečki hiši kot okrancljani plemiški rezidenci. Ne spomnim se, kateri modernistični primer je bil uporabljen, prav lahko bi bila na primer konzola Ravnikarjevega Ferantovega vrta:

(Vir fotografije: Arhitekturni-vodnik.org)

Sklep pisca je seveda bil: ljudska hiša s svojo racionalno zasnovo in izvedbo predstavlja živ in avtohton izvor arhitekture, iz katere še danes brstijo novi (ob izidu knjige je to pomenilo: modernistični) odvodi; medtem pa je aristokratska ornamentalnost predstavljala Slovencem tuje in nikoli udomačene (malo pa tudi pomehkužene) arhitekturne vzore. Prej posušena kot rastoča in cvetoča veja na drevesu slovenske arhitekture, torej. S takšnim sklepom se nisem mogel sprijazniti že zaradi svoje strasti do gradov, pa tudi, ker sem videl in bral o kmečkih hišah, ki so s kamnoseškimi detajli, poslikanimi fasadami in oblikovanjem kompleksa včasih mnogo bolj podobne majhnim gradičem in dvorcem. Obratno pa najdemo na podeželju še danes precej nekdanjih dvorcev, ki so v dimenziji in zasnovi bolj podobni veliki kmetiji kot pa plemiškemu sedežu. Ne le, da teze pisca nisem hotel v celoti sprejeti, zdela se mi je povsem napačno zastavljena. Za razliko od meščanske arhitekture so dvorci in gradovi stali v kmečkem okolju in so rasli iz podobnih naravnih in kulturnih, čeprav seveda mnogo bolj razkošnih okoliščin. Zato se mi zdi še vedno bolj na mestu sklep, ki je ravno obraten onemu iz male knjižice iz otroštva: bi lahko na gradove in dvorce gledali ne kot na tujo arhitekturo, nekakšno antitezo ljudski hiši, ampak kot na arhitekturni vzor slovenski hiši – in to ne samo nekdaj, ampak tudi danes? Nekaj podobnih sklepov sem na hitro skiciral že pred meseci v članku Palček, pajk in gams: slovenski stavbni ornament, kjer se mi je zdelo smiselno špekulirati, zakaj so slovenske hišne posebnosti sumljivo podobne atributom majhnih podeželskih dvorcev iz bakrorezov Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Danes pa nameravam temu dodati še nekaj podobnih »aristokratskih vzorov« – morda moramo v samograditeljski hiši zares brati avtohtono manifestacijo potlačenega ideala podeželske plemiške rezidence.

Grad Vodriž na Vischerjevem bakrorezu iz 17. stoletja, še preden je pogorel zaradi vžiga masti za krofe …

Eden izmed bolj dragocenih ohranjenih srednjeveških gradov pri nas je tudi eden izmed slabše poznanih. Gradu Vodriž pri Slovenj Gradcu, kjer so med ruševinskimi kamnitimi stenami in divjimi gozdovi svoj čas prirejali večere grozljivk (Čarovnica iz Blaira je morala biti tu res učinkovita!), je lep primer t.i. ganerbnega oz. družinskega gradu, kjer je naenkrat bivalo več gospodinjstev. V 14. stoletju so si ga razdelil bratje Hebenstreit; Henrik je prejel zunanji stolp in tretjino dvorišča, Bertold palacij in Friderik notranji stolp. Takšna »družinska utrdba« je danes pravzaprav dokaj pogost pojav po slovenskih predmestjih in vaseh. Bodisi v obliki predimenzionirane hiše, kjer živijo tri generacije vsaka v svojem nadstropju,  bodisi pa v bolj ali manj posrečenih razdelitvah hiš kot posledici neurejenega dedovanja. Imamo torej lahko grad Vodriž za nekakšno slovensko prahišo? Morda pa je tudi neslavni konec gradu Vodriž nekako avtohton: leta 1766 naj bi pogorel, ker se je menda vžgala mast, s katero so kuharice pekle krofe. Po tej kulinarično-arhitekturni katastrofi so ga opustili.

Grad Ponoviče pri Litiji s hlevom na častni, desni strani, in z arkadnim hodnikom, ki ga veže k aristokratski rezidenci. Vir fotografije: ZRC SAZU, Gradovi na razpotju.

Ambiciozni in rafinirani graščaki so si gospodarske pristave pogosto postavljali dovolj stran od svojih rezidenc, tako da hlevske vonjave in prozaičnosti gospodarskih dejavnosti niso motile tankočutne ubranosti plemenitaške rezidence. Vendar pa je obstajala pomembna izjema: konjski hlevi so bili pogosto ne le izločeni iz gospodarske pristave, ampak celo namerno vključeni v sam rezidenčni kompleks. Konji so imeli na grajskem dvorišču pogosto častno mesto  – kako tudi ne, saj je bil status viteza oziroma konjenika ključna ločnica med plebejci in plemstvom. Oglejmo si kompleks dvorca Ponoviče pri Litiji; medtem, ko so gospodarska poslopja precej daleč in pod grajsko vzpetino, je objekt kašče in konjskega hleva umeščen na desni, torej častni strani plemiške rezidence, ob stranici podeželskega »častnega dvorišča«. Poleg tega je z dvorcem povezan še s pokritim arkadnim hodnikom. Če imamo pri plemiškem dvorcu opravka s statusnim simbolom konja in hleva, pa ima danes v slovenskem predmestju strukturno podobno vlogo garaža in v njej vsaj po dva jeklena konjička. Umestitev na »častno dvorišče« je prej pravilo kot izjema; pogosto je celo vhod v hišo skrit nekje za skoraj monumentalnimi dvojnimi dvižnimi vrati garažnega bloka s ploščadjo za pranje in loščenje sodobne viteške konjenice. Namesto pokritega arkadnega hodnika pa imajo lastniki takšne novofevdalne rezidence na voljo kakšno delavnico ali kurilnico, ki novodobni »hlev« povezuje s partiarhovim prebivališčem. Morda je torej nastopaška graščina preteklih časov bolj neposreden in avtohton prednik tipične slovenske hiše kot pa skromnost in racionalnost nekdanje kmečke hiše. Sicer to drži za reprezentančne pretenzije bolj kot pa za kvaliteto zasnove in izvedbe hiše. Pa vendar ne le za Angleže, ampak očitno tudi za Slovence velja: moja hiša je moj grad!

Miloš Kosec