K vprašanju dela v umetnosti je mogoče pristopiti na mnogo načinov. Jasne ločnice, kje se pri meni konča delo in začne privatno življenje, nimam. In večino časa mi je to precej všeč. Ko s sinom sestavljam legokocke, jih včasih izbiram po barvah, sestavljam nenavadne barvne kombinacije, si jih zapisujem v vizualni spomin in razmišljam o svobodni izbiri in o tem, kar je vedel že Duchamp: že sama izbira barv je readymade. Kadar gremo z družino na sprehod in na tleh najdem lešnik, ga vzdignem, zamižim na eno oko, odročim roko z lešnikom in z njim prekrijem cerkvico na bližnjem griču. Predstavljam si ga kot monumentalen kip in že se sprožijo asociacije o pomenu umetnosti v javnem prostoru, o ideji vzvišenega in umetnosti kot (duhovni) hrani … Umetnost rad dojemam kot igro, da se ideje oplajajo in privedejo do nepredvidljivih rezultatov, tudi kadar ne dajo kakšnih uporabnih rešitev. Mogoče le ponovno zares ugledam kakšne stvari ali pojave.
Ob drugih priložnostih je prepletanje življenja in dela manj prijetno. Sam skozi umetniško delo razmišljam o sebi in svetu, istočasno si skozenj svet razlagam in vanj interveniram. A mnogokrat velja, kot je rekel Thomas Mann, da je »pisatelj nekdo, za katerega je pisanje težje kot za druge ljudi«. Seveda se ta misel lahko naveže tudi na druge umetnosti. In potem kdaj pridejo zelo resna vprašanja, kompleksni problemi, mogoče nisem zadovoljen z rešitvami ali celo ugotovim, da sem že vprašanja zastavil narobe. V tistih trenutkih včasih res pogrešam, da bi lahko odrezal in si rekel, nič, pet popoldne je, konec je z delom za danes, jutri ob 8:30, ko oddam otroka v vrtcu, nadaljujem. Seveda ne gre.
Zadnje čase se mi dogaja nekaj nenavadnega. Ta mesec že drugič, če se prav spomnim. Torej, vračal sem se iz ateljeja, peš, kot imam navado, da bi vsaj nekaj redno počel za svoje zdravje, obenem pa, da bi mi v tiste pol ure hoje mogoče uspelo vsaj delno preklopiti profesionalno rabo uma na zasebno. Tako sem hodil ter srečal prijatelja. Živijo, živijo, stari, kje si ti, ej, dolgo se nismo videli, jah, nimaš kaj, tako je, življenje pač, kaj pa trenutno počneš? In naenkrat sem se znašel pred praznino. V tistem trenutku se sploh nisem mogel spomniti. Kaj delam? Emmmm, no, se pravi … Razlog je bil seveda predvsem v tem, da zelo zelo redko delam le eno stvar. Čeprav se imam (in me imajo) prvenstveno za slikarja, se precej resno ukvarjam še z mnogočim: pišem kratke zgodbe, poučujem na fakulteti, ilustriram … Delno je to posledica tega, da me iskreno zanima več področij, da se mi ideje prepletajo (napisal sem več zgodb o slikah, naslikal več slik o besedah, predavanje o slikarstvu izvedel kot umetniško delo), delno pa tega, da od slikarstva, vsaj trenutno, ne morem živeti. A ni namen, da bi jamral nad situacijo, to je postalo že skorajda rezervirano strukturno mesto, ko se o stanju stvari povpraša umetnika. Tokrat bom to izpustil.
Leta 1993 je Mladen Stilinović napisal zdaj že malodane ponarodelo »Hvalnico lenobi«, kjer je lenost predstavil kot nujni predpogoj umetnosti. Zanj umetnost ni proizvajanje objektov, artefaktov, uveljavljanje na trgu, samopromocija in uspešno mreženje na umetniškem trgu (kljub temu je zdaj njegovo delo zelo cenjeno tudi na »zahodnem« trgu). Podobno trdijo razvojni psihologi – da je dolgočasenje nujni predpogoj za otrokovo kreativnost. Enako pomembno pa je to pri odraslem umetniku v času, ki je še vedno obseden s produktivnostjo in delom. Tudi če Stilinovića in njegove lenobe ne jemljemo povsem dobesedno, je prav to preizpraševanje sistema verjetno pogoj, da ti uspe narediti kaj novega, kaj, kar omogoča kakršenkoli svež pogled. Četudi prav iz središča tega sistema.
In za konec. Včasih mi kdo o mojem delu pove, da ga je navdihnilo, nasmejalo, očaralo. Nedavno pa sem se znašel sredi precej neokusne in žaljive (politične) kampanje, ki me je vzela kot predstavnika umetnikov, po mnenju njenih avtorjev lenih in parazitskih zajedavcev družbe. In če vzamem citat, ki je bil v zgodovini pripisan mnogim avtorjem – umetnost je nekaj, kar daje uteho tistim, ki so vznemirjeni, in razburi tiste, ki jim je preveč lagodno – potem si lahko rečem, da nekaj očitno DELAM prav.
Napisal: Arjan Pregl
Naslovna slika: Mladen Stilinović, Umetnik na delu
Objavljeno v številki Outsiderja, tematsko posvečeni delu.
