Getting your Trinity Audio player ready... |
»Pravica do dostopa do vsake stavbe v mestu z osebnim avtomobilom v dobi, ko ima vsakdo takšno vozilo, je pravzaprav pravica do uničenja mesta.«
Lewis Mumford, 1964
V začetku decembra je Ministrstvo za naravne vire in prostor zaključilo javno razgrnitev projekta za Prenovo osrednje ljubljanske tržnice. Kdor si je vzel čas in si je na spletnih straneh ministrstva ali pa je, ob predhodni najavi, v času uradnih ur obiskal njihove prostore in si ogledal obsežno gradivo, je ugotovil, da pravzaprav ne gre le za prenovo, ampak za gradnjo velike podzemne garažne hiše in obsežno dozidavo Mahrove hiše.
Poskusimo biti konstruktivni in poskusimo razumeti, da se mesta skozi čas zaradi najrazličnejših razlogov spreminjajo in prilagajajo novim potrebam. Poglejmo torej s te perspektive tudi na projekt prenove tržnice. V izhodišču se bomo zelo verjetno vsi strinjali, da je tržnica res potrebna prenove. Ni ustreznih servisnih prostorov, garderob in sanitarij, slabo je poskrbljeno za smeti, del tržnice je namenjen prodaji izdelkov, ki tja ne sodijo, pokrito tržnico v pritličju semenišča je že zdavnaj povozil čas. Tudi Mahrova hiša, nekdanji hotel in trgovska šola, ob izgradnji omejena z mestnim obzidjem, danes s slepimi fasadami in pritličnim skladiščem daje vtis nedokončanosti in kliče k dozidavi. Jutranja dostava in popoldansko pospravljanje z množico dostavnih vozil na Vodnikovem trgu povzročata manjši prometni kaos. Trgovci za svoja vozila v bližini tržnice nimajo primernih parkirišč.
Vse to so argumenti, s katerimi mestna uprava zagovarja in v zadnjem času agresivno oglašuje nujnost predvidene prenove. Naj živi tržnica!
Brez dvoma je tržnica še zadnji javni prostor v ožjem mestnem središču, ki ga meščani resnično uporabljajo. Kljub opazni in glede na probrazbo celotnega mestnega središča neizogibni gentrifikaciji, je sobotni obisk tržnice in srečanje s prijatelji za mnoge še vedno ritual, ki se mu nočejo odpovedati.
Oglejmo si torej projekt. Pod Vodnikovim trgom je predvidena štirietažna garažna hiša z neto površino ca. 12.600 m², ki v prvi kleti zagotavlja 33 parkirišč za dostavna vozila, v ostalih kleteh pa še 245 parkirišč za osebna vozila. Zadnja klet je 16,2 m pod nivojem pritličja Mahrove hiše, betonska diafragma, ki obdaja celotno gradnjo, pa sega 20 m globoko. Kot lahko razberemo iz načrtov, je dno korita Ljubljanice na globini približno 11 metrov in pol.
Prenovljena Mahrova hiša z novim prizidkom obsega neto 10.200 m². V njenem pritličju je predvidena nova pokrita tržnica, v dveh etažah prizidka pa kulinarična tržnica. V polkleti prizidka, 4,2 m pod nivojem pritličja, je predvidena največja pokrita kolesarnica v mestu, žal dostopna le preko stopnišča z Adamič-Lundrovega nabrežja in tekočih stopnic iz atrija Mahrove hiše. Skoraj vsi servisni prostori tržnice, z izjemo prostora za odpadke, so predvideni v kleteh prizidka. Projekt predvideva, da se bo vsa dostava skrila v prvo klet nove garažne hiše. Vsa komunikacija z odprto in pokrito tržnico pa bo potekala s pomočjo dveh tovornih dvigal in dveh osebnih dvigal, ki so prav tako locirana v prizidku Mahrove hiše.
V čem je torej problem? Zakaj si župan že 18 let neumorno prizadeva pod tržnico zgraditi garažno hišo, meščani in velik del strokovne javnosti pa temu prav tako neumorno nasprotujejo? Kakšni so resnični županovi motivi, je težko uganiti. Kot pri vseh mestnih projektih, tudi v primeru tržnice, komunikacija mesta z meščani izrazito pomanjkljiva. Projekti v fazi priprave niso nikoli ustrezno predstavljeni, participacija in javna razprava sta očitno nezaželjeni in praviloma onemogočeni, kar se da oviran pa je tudi dostop do informacij javnega značaja.
Tehtnih razlogov za nasprotovanje predvideni »prenovi« pa je veliko.
Začnimo s prometom. Globalni trendi prometnih politik gredo v smeri zmanjševanja motornega prometa v mestnih središčih. Takšne usmeritve so zapisane tudi v prometni strategiji Ljubljane. Zato se zdi nelogična izgradnja garažne hiše v najožjem mestnem središču. Ob tem pomislimo še na dejstvo, da je v pripravi OPPN za garažno hišo s ca. 400 parkirnimi mesti ob Knafljevem prehodu, da bo v sklopu novih zgradb v sklopu ljubljanskega železniškega vozlišča več tisoč novih parkirnih mest, da se bo v kratkem odprla velika garažna hiša pri kopališču Ilirija in da tudi nova prometna strategija mesta, ki je v pripravi, ne predvideva večjih vlaganj v resno izboljšanje in nove koncepte javnega potniškega prometa.
Problematična je tudi gradnja velikega podzemnega volumna v geološko in hidrološko izrazito zahtevnem terenu. Napredne tehnologije, ki takšno gradnjo omogočajo, seveda obstajajo. Zahtevajo uporabo težke mehanizacije in so zaradi zahtevnosti izvedbe povezane z visokimi stroški. Tako elaborat celostne presoje vplivov na okolje kot tudi mnenje Zavoda za varovanje kulturne dediščine (ZVKDS) opozarjata na težko predvidljive posledice, ki jih bosta imela proces gradnje in objekt, ki bo povzročil težko predvidljivo preusmeritev tokov podtalnice, na okoliške spomeniško zaščitene objekte. ZVKDS v svojem, sicer pozitivnem mnenju, zahteva monitoring okoliških spomenikov in takojšnjo prekinitev in prilagoditev načina izvedbe gradnje v primeru poškodb, ki bi se utegnile pojaviti na njih. Ob tem velja omeniti, da še vedno niso sanirane vse poškodbe, ki so se pojavile ob gradnji Mesarskega mostu.
ZVKDS opozarja tudi na bogato arheološko dediščino na mestu predvidene garažne hiše. Zaradi nje bodo namreč v celoti odstranjeni ostanki severnega in vzhodnega trakta nekdanjega frančiškanskega samostana in precejšen del vzhodnega mestnega obzidja vključno z vodnim stolpom. Zavod sicer v primeru pomembnejših arheoloških najdb predvideva spremembo projekta in njihovo ohranitev in situ. To bo verjetno pomenilo spremembo gradbenega dovoljenja in občutno podaljšalo čas gradnje. Zelo verjetno bo izkop razkril tudi grobnice ljubljanskih plemiških družin, kar odpira dodatna načelna vprašanja pietete, vrednot in odnosa do lastne zgodovine.
Celotna gradnja poteka tudi v vplivnem območju Plečnikovih tržnic, ki so na UNESCO-vem seznamu svetovne kulturne dediščine. Mestna uprava kot investitor v fazi priprave projekta UNESCA ni ustrezno obveščala o nameravanih posegih in ni upoštevala njihovih smernic glede potrebnih postopkov in vključevanja širše javnosti. Ureditve uvoza v garažno hišo na Adamič Lundrovemu nabrežju zaseda velik del vzhodnega dostopa do tržnice in posega v varovano ureditev. Takšen poseg ob ignoriranju priporočil lahko v najslabše primeru pripelje tudi do izbrisa Plečnikove tržnice s seznama UNESCO.
Zaradi gradnje garažne hiše bo odstranjen večji del obstoječih visokoraslih dreves, ki bodo sicer nadomeščena z novimi, ki pa bodo rasla v slabih pogojih – globina zemljine nad betonsko streho garaže bo namreč le med 1,2 in 2 m.
V času predvidene gradnje, ki naj bi trajala 2 leti in se bo zaradi mnogih, že v projektni dokumentaciji omenjenih neznank brez dvoma zavlekla, bo tržnica delno preseljena na okoliške trge. Zaradi selitve, ki bo delno zmanjšala obseg ponudbe, se bo zmanjšal tudi obisk, kar lahko vodi v trajno in nepovratno opustitev navad meščanov in s tem izgubo še zadnjega javnega prostora spontanega srečevanja.
Nova funkcionalna ureditev je tudi slabo premišljena. Kot občasni skladiščnik v skladišču, vezanem na tovorno dvigalo, lahko z veliko gotovostjo trdim, da skoraj hkratno polnjenje in praznjenje večjega števila stojnic s pomočjo in vozičkov in dvigal ne bo zadovoljivo delovalo in da bosta dostava in pospravljanje kmalu po prenovi spet potekala na nivoju tržnice. Ob tem bi bilo dobro upoštevati tudi izjave mnogih lokalnih trgovcev, pridelovalcev sadja in zelenjave, da jim trenutni sistem ustreza, da ne potrebujejo hladilnic in parkirnih mest za dostavna vozila in da se jim prodaja ob podražitvi najema stojnice, ki bo brez dvoma sledila prenovi, ne bo več izplačala.
Ko torej podrobno pregledamo projekt in ugotovimo, da bi veliko večino potrebnih izboljšav, potrebnih za optimalno delovanje tržnice, lahko zagotovili v obsegu prizidka Mahrovi hiši, se izkaže, da bomo z izrazito zahtevnim in potencialno zelo škodljivim posegom dobili pravzaprav le 33 parkirnih mest za dostavna vozila. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da bo predvidena »prenova« tudi finančno zelo zahteven projekt. Samo za mnoge variante projektne dokumentacije je mestna uprava že zapravila znesek, s katerim bi lahko zgradili manjši vrtec. Celotna investicija je ocenjena na okoli 40 milijonov evrov. Glede na izkušnje z ostalimi velikimi mestnimi projekti in obilo nedefiniranih projektnih rešitev bo končni znesek brez dvoma mnogo višji. Če se spustimo na propagandni nivo občine in malo zavajajoče posplošimo, lahko ocenimo, da bomo meščani (dejstva, da gre pravzaprav za naš denar, se namreč mnogokrat premalo zavedamo) za eno parkirno mesto za dostavno vozilo plačali skoraj 1 milijon evrov in ob tem tvegali mnoge škodljive posledice.
To se res ne zdi posebej umno. Upajmo, da tudi tokrat pride kaj vmes.
2 Responses
“To se res ne zdi posebej umno. Upajmo, da tudi tokrat pride kaj vmes.” – res , upajmo! saj smo se organizirali in vstopili v postopek izdaje “integralnega gradbenega dovoljenja”, ki poteka kot tak zaradi dejstva, da gre za objekt z “vplivi na okolje” v več vidikih (kulturna dediščina, varstvo zdravja prebivalcev (zrak, hrup, vode, varnost …) promet, raba energije, raba tal, raba prostora, itd.), kar vse mora predloženi projekt za “prenovo tržnice” že v izhodiščih obdelati in ustrezno pozitivno utemeljiti; iz objavljenega gradiva je razvidno, da to ni bilo storjeno – vprašanje je predvsem, kako to, da upravna služba tako nepopolno utemeljenega projekta ne zavrne?
Brez parkirišč bo Kresijo težko prodati.