Več misliti, manj graditi – tako se večkrat povzema moto sodobne arhitekture – tudi dekan Fakultete za arhitekturo Miha Dešman v novi številki Outsiderja. S tem se le delno strinjam. Če se ozremo na Dunaj, vidimo, da tam zelo veliko gradijo, pravkar so dokončali obsežno urbanistično ureditev stanovanjsko-poslovne gradnje z 20.000 stanovanji in s pripadajočo linijo podzemne železnice, arhitekturno kakovostno, v razmeroma kratkem času in – zelo premišljeno. Na ta način rešujejo stanovanjsko problematiko. Če se ozrem po Ljubljani, številni zastali, nerealizirani projekti dokazujejo, da se gradi manj. Toda, ali se tudi več razmišlja?

Poglejmo načrtovano gradnjo na območju ljubljanskih tržnic, kjer se je nedavno v nenavadnih okoliščinah prekinil strokovni postopek presoje vplivov gradbenih del na dediščino, občina pa kmalu napoveduje izvedbo.

Vodnikov trg pred potresom leta 1895

Manj znano dejstvo je, da se je program tržnice razvil samoniklo: ko je potres leta 1895 podrl stavbo semenišča, je tam nastal prazen prostor, ki so ga meščani začeli uporabljati kot tržnico. O nepredvideni rabi prostora priča nenavadno umeščen spomenik Valentina Vodnika, ki je stal pred fasado nekdanjega semenišča, danes pa je obrnjen v »napačno smer« in tržnici kaže hrbet. Arhitekt Jože Plečnik je na območju današnjih tržnic načrtoval gradnjo novega magistrata, vendar so projekt ustavile vojne ekonomske razmere. Realizirali so le značilne kolonade današnjih tržnic. Ta poteza je le majhen del načrtovane celote Plečnikovega magistrata.

Že od leta 2006 se pojavljajo pobude po celovitem urejanju območja, ki vključuje tudi gradnjo garažne hiše, ki bi segala štiri etaže v globino. Ta del načrtovanega posega zbuja močan odpor tako pri delu stroke kot tudi delu javnosti. V civilni iniciativi Tržnice ne damo, aktivni od 2007, so prepričani, da bo načrtovana gradnja pomenila smrt tega osrednjega družabnega prostora Ljubljane. Po mnenju arhitektov je strokovno veliko bolj sprejemljiva gradnja parkirne hiše pod grajskim gričem, ki bi bila cenovno celo ugodnejša od predvidene.

Poglejmo zelo kratek povzetek časovnice, povezane s predvideno izvedbo načrtovanih del. Oktobra 2008 je tržnico zaščitilo Ministrstvo za kulturo RS pod vodstvom Vaska Simonitija kot kulturni spomenik državnega pomena. Zaščito je podprla civilna iniciativa Tržnice ne damo. Odlok je februarja 2009 razveljavila njegova naslednica Majda Širca. Marca 2012 je zaščito na državni ravni za eno leto ponovno uveljavil Žiga Turk z zaščito arheološkega najdišča Vodnikov trg. Mestna občina Ljubljana, ki želi pod njo zgraditi parkirno hišo, status že od junija 2012 izpodbija na ustavnem sodišču. V aktualnem času ministrovanja Aste Vrečko se posegom na tržnici navkljub nasprotovanju dela stroke in javnosti spet obeta zelena luč.

Arhitekt in kritik Fedja Košir(1940-2024) je že leta 2007 opozarjal, da »lahko tako občutljiv prostor, kot je tržnica, z garažo ubijete.« Po besedah arhitekta Janeza Suhadolca se v Ljubljani daje poudarek samo avtomobilskemu prometu. Dokler se bo avtomobilom dajalo prednost pred ostalim, ne bo smiselnega dopolnjevanja pri prostorskem planiranju.

Arhitekt Janko Rožič je ocenil, da je ubranosti v ljubljanskem urbanizmu vedno manj in kot alternativo gradnji garažne hiše pod tržnico predlagal že načrtovano gradnjo garaž pod grajskim hribom. Letos je svoje stališče z argumenti proti gradnji garaž pod tržnico objavilo tudi DAL, Društvo arhitektov Ljubljane.

Za ureditev širšega območja ljubljanskih tržnic je bil leta 2008 izveden mednarodni arhitekturni natečaj, na katerem je bila izbrana rešitev biroja Kombinat. Posebnost rešitve je bila, da so vhodno klančino v garažo umestili tako, da je bila del dozidave Mahrove hiše in v prostoru nevidna. Toda projekt se je kasneje na podlagi različnih zahtev in interesov spreminjal, na primer položaj velike vhodne rampe v garažo, ki je zdaj umeščena povsem drugače, kot je bilo predvideno v zmagovalni rešitvi na natečaju. Kombinat je odstopil od projekta. Izvedbo tako zdaj vodijo Elea iC in biro Scapelab.

Prva pobuda za obsežno prenovo tržnic je nastala v popolnoma drugačnem prostorskem kontekstu. Danes je v nasprotju z vsemi sodobnimi okoljskimi in urbanističnimi načeli. Bi lahko vzdrževalna dela in prenove izvedli tudi brez obsežnega izkopavanja? So parkirišča v štirih etažah v območju, kjer ležijo grobovi meščanov in srednjeveška struktura, res nujna? Kaj je razlog za takšno gradnjo? Potrebe za načrtovani hotel v Kresiji, kar bi pomenilo, da parkirišča niso zares namenjena meščanom?

Da bi storili korak naprej, bi lahko najprej naredili korak nazaj in premislili aktualni kontekst. Vendar, ali je ob predimenzionirani birokraciji, pri kateri za vsako odločitev porabimo desetletja in ogromno vložene energije, to sploh mogoče?

V polariziranem ozračju, ko je treba kar naprej signalizirati, kam spadaš, so tudi teme, ki jih vsebinsko na noben način ne moremo zreducirati na levo/desno vprašanje, postale spolitizirane. Takšen kulturni boj vidimo pri urejanju prostora in skrbi za arhitekturno dediščino. In ko določena tema ni več okoljski problem stroke in trajnostnega razvoja mesta, ampak je označena kot »desna«, postane nerelevantna.

Potem sploh ne opazimo več, da, na primer, vsi skupaj plačujemo drage najemnine, namesto da bi izvedli načrtovane gradnje – primer sodne stavbe, da plačujemo najemnine za »začasne« nadomestne prostore za nedoločen čas, namesto da bi s to investicijo rešili problem dodatnih prostorov brez najemnin – primer Drame, in ne opazimo, da zaradi predolgih in prezapletenih birokratskih postopkov, ki so zahtevali že preveč časa in sredstev, vztrajamo v neprimerni prostorski rešitvi, v nasprotju s sodobnimi načeli urejanja mest – primer tržnice.

Menim, da v Ljubljane ne ogroža gentrifikacija, niti turistifikacija – ampak banalizacija. Medtem ko se prizorišča spontanih srečevanj in vitalnega javnega prostora krčijo, vedno večje površine zaseda glasen kič. Namesto premišljenih odločitev na podlagi soočanja argumentov, imamo vsiljene polrešitve, povezane s političnimi interesi. Tisti del kulture, ki jo mesto obilno in na vse načine podpira, je pri spornih odločitvah tiho.

Ponuja se primerjava, kako je stranka Levica v prejšnji vladi sklicala izredno sejo v parlamentu, ko je zasebni investitor hotel graditi garaže pod Plečnikovim stadionom, ki že desetletja žalostno propada. (povezava) Ko hoče občina z javnim denarjem graditi štiri etaže garaž na območju najbolj vitalne in občutljive kulturne dediščine v samem osrčju mestnega središča, se takšnih pobud ne sliši. Preglasijo jih trubači.

Stališče DAL preberite na povezavi:

https://www.drustvo-dal.si/index.php?nav=724&sel_id=3608&jezik=SL

Načrtovani projekt MOL:

https://www.ljubljana.si/sl/moja-ljubljana/ljubljana-zate/projekti-mol/parkirna-hisa-pod-mestno-trznico/

Napisala: Nina Granda

Foto: Tadej Bolta