Vstopim bos. Ker drugače ne smem in si ne drznem. Bela votlina. Svod, ki skoraj neopazno zdrsne v tla. Mejo slutim na mestu, kjer se bela zdi siva. Bela tišina. Dva izreza v belem svodu. Zamejeno nebo. Zamejena drevesa. Onstran življenje, narava trepeta. Tu ni ničesar, se zdi.
Sedem na tla. Vidim veter. Bela nit na belem svodu. Vidim kaplje. Rodijo se z belih tal. Rastejo, zorijo, se privlačijo, stapljajo. Nato jih pogoltnejo bela tla. Dva izreza v belem svodu. Tu je vse kot tam. Meje si gradimo sami. Še vemo ne, kdaj in kje vse. Najstrožje v glavi.
Odidem tiho. Kot da me ni. Šel bom bos med drevesi.
Mitja Zorc, arhitekt
Teshima Art Museum, Otok Teshima, Kagawa, Japonska.
Ryu Nishizawa (arhitekt – SANAA), Rei Naito (umetnica)
Besedilo je objavljeno v prvi številki revije Outsider (poletje 2015) v sklopu kratih kolumen.
