Vstopim bos. Ker drugače ne smem in si ne drznem. Bela votlina. Svod, ki skoraj neopazno zdrsne v tla. Mejo slutim na mestu, kjer se bela zdi siva. Bela tišina. Dva izreza v belem svodu. Zamejeno nebo. Zamejena drevesa. Onstran življenje, narava trepeta. Tu ni ničesar, se zdi.

Sedem na tla. Vidim veter. Bela nit na belem svodu. Vidim kaplje. Rodijo se z belih tal. Rastejo, zorijo, se privlačijo, stapljajo. Nato jih pogoltnejo bela tla. Dva izreza v belem svodu. Tu je vse kot tam. Meje si gradimo sami. Še vemo ne, kdaj in kje vse. Najstrožje v glavi.

Odidem tiho. Kot da me ni. Šel bom bos med drevesi.

Mitja Zorc, arhitekt

JAU_Teshima_Nishizawa_stage

img_23841

tumblr_mqrs0lLwMa1s7su2ko2_1280

Teshima Art Museum, Otok Teshima, Kagawa, Japonska.

Ryu Nishizawa (arhitekt – SANAA), Rei Naito (umetnica)

 

 

A 5189
Mitja Zorc, arhitekt

 

Besedilo je objavljeno v prvi številki revije Outsider (poletje 2015) v sklopu kratih kolumen.

Naroči revijo Outsider.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja