»Tekmovanja so za konje, ne za umetnike.« (Bela Bartok) Ko se mi rutinski vsakodnevni pogled ustavi na hrbtu dlani leve roke, ima pred sabo najmanj dve znani galaksiji. Koža je meja med zunanjim svetom, ki se širi v eno neskončnost, in notranjim svetom telesa, ki se širi v drugo neskončnost. Makro in mikro svet imata enake zakonitosti, kjer potekajo identični procesi in kjer so forme posledice enakih fizikalnih in kemičnih vzrokov. Veliko bolj pomembno kot presegati meje neskončnih globin znanih svetov, se mi zdi pomembno vzpostavljati, urejati, regulirati, režirati in kreirati nove odnose med stvarmi, ki že obstajajo in so del »enega«, »neskončnega«, »mojega«, »našega« … Arhitektura in umetnost nista panogi, znotraj katerih bi merili, kdo bo skočil dlje, kdo bo »top« v dometu spletne kuge, kdo bo sebi najglasneje dopovedoval, da je »najboljši.« Veliko bolj je pomembna čisto nova zgodba, ujeta v stare okvire. In tudi konji so krvavi pod kožo.

12140631_902968766418841_6759156847181446268_n

12208380_902966243085760_7174739015256789790_n

12108292_895011693881215_429315973027746974_n

12190986_902969053085479_2828563148644611116_n

12191405_902966556419062_5508280657518146657_n

1

12189104_902967556418962_8564751743487820862_n

12122785_895011700547881_3981092882565867217_n

Fotografije prikazujejo prenovo kobilarne Lipica. (D-R-A-F-T Architects)

 

KK_portret_mljac_www

Matej Mljač, arhitekt

 

Besedilo je objavljeno v prvi številki revije Outsider (poletje 2015) v sklopu kratih kolumen.

Naroči revijo Outsider.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja