»Tekmovanja so za konje, ne za umetnike.« (Bela Bartok) Ko se mi rutinski vsakodnevni pogled ustavi na hrbtu dlani leve roke, ima pred sabo najmanj dve znani galaksiji. Koža je meja med zunanjim svetom, ki se širi v eno neskončnost, in notranjim svetom telesa, ki se širi v drugo neskončnost. Makro in mikro svet imata enake zakonitosti, kjer potekajo identični procesi in kjer so forme posledice enakih fizikalnih in kemičnih vzrokov. Veliko bolj pomembno kot presegati meje neskončnih globin znanih svetov, se mi zdi pomembno vzpostavljati, urejati, regulirati, režirati in kreirati nove odnose med stvarmi, ki že obstajajo in so del »enega«, »neskončnega«, »mojega«, »našega« … Arhitektura in umetnost nista panogi, znotraj katerih bi merili, kdo bo skočil dlje, kdo bo »top« v dometu spletne kuge, kdo bo sebi najglasneje dopovedoval, da je »najboljši.« Veliko bolj je pomembna čisto nova zgodba, ujeta v stare okvire. In tudi konji so krvavi pod kožo.
Fotografije prikazujejo prenovo kobilarne Lipica. (D-R-A-F-T Architects)
Matej Mljač, arhitekt
Besedilo je objavljeno v prvi številki revije Outsider (poletje 2015) v sklopu kratih kolumen.
