Kako razmišljati o scenografiji? Podobno kot glasba tudi prostor na odru zares obstaja le v času gledališke igre ali operne predstave; vse, kar za njima ostane po uri ali dveh v zatemljeni dvorani, so njuni vizualni in tekstualni zapisi: načrti, skice, makete, notni zapisi in časopisne kritike. Če natisnjenim dramam še priznavamo status avtonomne literarnega umetniškega dela, ki ga lahko beremo in v njem polnovredno uživamo, četudi ni uprizorjeno (verjetno zato, ker jeziku že tradicionalno pripada ne vedno povsem utemeljen kulturni primat), pa za glasbo in scensko umetnost kaj takega le težko trdimo. Le redkokdo se zlekne na kavču in začne brati orkestralno partituro. Glasba obstaja v časovno omejenem obsegu: samo, ko zveni. Še dobro, da jo lahko zadnje stoletje poslušamo tudi na tehnoloških nosilcih zvoka in nam ni treba vsakič, ko se nam jo zahoče, prepričati skupine glasbenikov, da poseže po inštrumentih.
Mile Korun: Administrativna balada (1962)
Scenografija te sreče nima. Do pred kratkim pa se scenografska umetnost pri nas ni mogla pohvaliti niti z javno dostopnimi »partiturami«. Najbolj efemerna izmed prostorskih umetnosti je bila tako najpogosteje obsojena na pozabo: minljiv ni bil samo njen prostorski učinek na odru, ki se je razblinil s padajočo zaveso na koncu predstave, neznane so bile tudi njene materialne sledi: skice, načrti in makete. Celo v strokovni arhitekturni zavesti so preživeli le nekateri izolirani detajli, na primer skice za premiero Črnih mask v dvajsetih letih in morda še scenografski eksperimenti Neue Slowenische Kunst v osemdesetih. Zvezo med arhitekturo in scenografijo je s svojimi tankočutnimi besedili o gledališkem prostoru vzpostavljala Meta Hočevar. Vendar pa si je bilo iz teh nekaj detajlov nemogoče splesti celostno podobo o zgodovini gledališkega prostora na Slovenskem. Dokaj nenavadno, saj je odrski prostor tisti del arhitekture, ki je že tradicionalno podvržen umetniškemu eksperimentu in interdisciplinarnemu oplajanju z drugimi umetnostmi, poleg tega pa gre za večstloletno bogato in neprekinjeno tradicijo – tradicijo, ki se je zaradi svoje minljive narave v veliki večini porazgubila kot prah v vetru.
Ernest Franz: Tugomer
Ernest Franz: Številka dvainsedemdeseta (1939)
Letos je bil pri razumevanju zgodovine scenografije pri nas storjen ogromen korak, s pomočjo katerega lahko natančno preučujemo in pretresamo razvoj oblikovanja odrskega prostora vsaj za zadnje stoletje. Razstava in monografija Prostor v prostoru Ane Kocjančič sta se izkazali za izjemno ambiciozen in temeljit projekt – tako v časovnem obsegu (od 17. stoletja do leta 1991) kot po širini in temeljitosti obravnave. Med temi je še posebej dragocen zelo bogat dokumentarni in vizualni material, ki je ostal za nekaterimi scenografijami. Na žalost je tega za obdobje pred prvo svetovno vojno le za vzorec, četudi se ne smemo povsem odpovedati upanju, da v kakšnem grajskem ali cerkvenem arhivu še obstaja neodkrit zaznamek oziroma prezrta skica scene iz časa baroka in 19. stoletja. Seveda so poudarki raziskovalnega dela neposredno odvisni od količine ohranjenega gradiva, ki ni vedno odraz njene pomembnosti. Predvsem obstajajo lise v starejši zgodovini (kako je bil oblikovan oder pri prvih Linhartovih predstavah, ali pa pri uprizoritvi prve slovenske opere Belin v osemnajstem stoletju?) in v nekaterih turbulentnih obdobjih (na primer partizansko gledališče med drugo svetovno vojno, ki v mnogočem predstavlja evropski unikum) – teh lis verjetno ni več mogoče izrisati in zapolniti. So pa slovenski odri dvajsetega stoletja zdaj rešeni pozabe in arhivskega prahu ter predani strokovni in širši javnosti v pretres in debato. Še posebej zanimiv je nenaden preskok iz relativno provincialnega pragmatizma 19. stoletja v moderno, v svet odprto in včasih celo eksperimenalno scenografijo v dvajsetih in tridesetih letih, pa tudi očitna sprememba v prostorskem jeziku šestdesetih in sedemdesetih, ki je prostor odra začel minimalistično očiščevati. Na razstavi v Narodni galeriji so navduševale tudi še ohranjene makete nekaterih scenografij in vpogled v posamezne delovne osnutke odrskih kompozicij.
Vladimir Rijavec: Pogled z mostu (1957)
Scenografija je živa umetnost; včasih tako zelo vitalna, da v prahu lastnega razvoja pozabi skrbeti za svoje lastne sledi. Zato predstavlja raziskovalno delo Ane Kocjančič tisti temelj, brez katerega debata in nadaljnje raziskovanje scenografije na Slovenskem ne bo več mogoča. Enako pa ne bo več mogoče utemeljevati pavšalnih sodb o domnevnem slovenskem zamudništvu – razstavljen in dokumentiran mavrični scenografski spekter mimogrede zanika takšne sodbe vsaj za obdobje dvajsetega stoletja kljub skromnim finančnim in kadrovskim pogojem slovenskih gledališč.
S preživetjem sledi scenografije enaindvajsetega stoletja bomo morda imeli več sreče kot s prejšnjimi obdobji; pretekli ponedeljek se je v galeriji DESSA odprla razstava Odkrivanje črne škatle arhitekta in scenografa mlajše generacije Aleksandra Vujovića. Gre za oblikovanje odrskega prostora v preteklih petih letih v vrsti različnih prizorišč, med katerimi so tako osrednje gledališke ustanove kot tudi neinstitucionalni prostori in happeningi. Poglobljeno zasnovani prostori izkazujejo nekaj glavnih značilnosti sodobne scenografije, ki je po eni strani odraz bogate in raznolike gledališke scene pri nas, po drugi strani pa je vedno bolj podvržena racionalizacijam in manjšanju sredstev. Vujović zato za ustvarjanje scene ne uporablja samo običajnih gledaliških artefaktov, ampak kot enakovredne elemente scene spretno izrablja tudi iluzionistične priložnosti in prostorske specifike, ki mu jih ponujajo že sami prostori različnih gledališč. Stebri, oboki, stene in avditoriji prostorov, ki bi jih scenografi klasičnega obdobja morda poskušali nevtralizirati ali zakriti, postanejo tu enakovredni akterji odrskega dogajanja. Tudi v tem primeru se kažeta arhitektura in scenografija za izredno posrečeno poklicno kombinacijo. Navsezadnje pa je tudi postavitev same razstave v Galeriji DESSA scenografsko premišljena; zasnova v galeriji, ki jo je v osemdesetih nekoliko gledališko zasnoval že arhitekt Boris Podrecca, se s preprogo in gramofonom odziva tako na foyerski značaj razstavnega prostora kot tudi na nekatere izmed na panojih predstavljenih scenografij.
Aleksander Vujović: Še ni naslova (2018, foto Žiga Koritnik)
Aleksander Vujović: Zborovanje ptic (2018, foto Aleksander Vujović)
Razstava Prostor v Prostoru v Narodni galeriji se je že končala, bo pa spet na ogled v Studiu Umetnostne galerije Maribor med 4. oktobrom in 9. novembrom 2019 – ne zamudite! Temeljno delo na področju zgodovine slovenske scenografije Ane Kocjančič pa ostaja trajno in vsem dostopno v obliki monografije Prostor v Prostoru, ki jo je v dveh delih izdal Slovenski gledališki inštitut. Razstava Odkrivanje črne škatle Aleksandra Vujovića v galeriji DESSA je na ogled še do 17. oktobra 2019.
Miloš Kosec